Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/73

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


mati ni več jokala, smehljala se je — ali to je bil britek smeh!

Opoldne je prišel škof ter je birmal pobožnega Lojzeka, dal mu je svoj blagoslov, ga je kušnil in mu je rekel: Spomni se mene, ko boš Boga gledàl.

Ko je Lojzek prejel sveti zakrament, tolikanj se je njegovo serce vnelo v ljubezni do Boga, da ga je prevzela neka trudnost; bil je truden, kakor bi se bil celo poletno popoldne na solncu igral — in je zaspal. V spanji so mu prišle sanje: zdelo se mu je, kakor bi ga nekaj neslo na nizek homec. Gosta tma je pokrivala homec in v tèmi so se drenjali angelji, kakor bi se radi necemu približali, pa niso mogli. Le Lojzeku so dali prostora, pustili so ga med sé. V tèmi se je v bledi svetlobi svetil kolobar in v tem svetlem kolobaru je visel Jezus na križu, pod križem je stala Marija in Janez. Lojzeku se je zdelo, kakor bi ga nekdo povzdignil, tako da je imel obraz nasproti Jezusovemu obrazu. Zdaj se je zdelo Lojzeku, kakor bi se od križa odločile pribite roke, ga objele in pritisnile k Jezusovemu obrazu in naš Gospod in Zveličar ga je kušnil na čelo ravno tje, kjer ga je škof pri birmi pomazal s svetim oljem. Lojzeku se je zdelo, kakor bi se mu od Jezusovih sladkih ust bila prijela na čelu kri, ki mu je serce napolnovala z nebeškim veseljem.

Lojzek se prebudí, bil je obernjen na ono stran, kjer je ležal zraven njega majhen bel križec. Ker je s čelom ležal na križu, vtisnil se mu je v kožo in glava ga je še bolj bolela, ko poprej. Ko mati čuje, da se je zgenil, stopi k postelji. Robec pomoči v jesih, da bi mu ga zavezala okoli glave. Ko se pripogne, da bi ga obvezala, prime on za robec in poserka nekoliko kapljic jesiha iz njega.

»Zakaj si to storil, moj ljubi sin?« — vpraša ga mati.

»Zató, ker sem bil žejen in da bi bil posnemal Jezusa«, odgovori deček.