Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/72

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


se sušé zelena peresa, ko se odprè cvet, njih življenje je zdaj v cvetu. Ravno tako so duše majhnih otrôk, ki so že v pervi mladosti bogaboječi in pobožni. Če svet postane hudoben, če v njem vene in bledí božja čast, on jo spet ponoví z dušami mladih detet, ktere pokliče k sebi, da poveliča svojo čast. Ali bi ne bil tudi ti rad med tistimi otroki, ktere Bog tako rad ima pri sebi?«

»O neizrečeno rad!« odgovori Lojzek.

Angelj ga pritisne k sebi ter iz angeljevega očesa kane solza na detečjo glavo. Lojzeka je spreletel mraz in tiha bolečina mu je prešinila serce ali ni bila prehuda — in čudno — ta bolečina mu je dobro déla in ne bi je bil zamenil tudi za največo dragocenost svetá ne. — Lojzek to noč ni mogel več zaspati, ležal je tiho in mirno, le časih, ko mu je bolečina prešinila serce, je zajecljal: »Jezus! moj Jezus!«

Ko pride v jutro dekla k njegovi postelji, poprosi jo, da bi šla k materi in da bi jej povedala, da danes menda ne bo mogel vstati. V nekoliko trenutkih že je bila mati pri njem, še toliko ni sterpela, da bi se bila popolnoma opravila. Pripogne se k svojemu sinu, ali ko ga pogleda, prevzame jo britka žalost. Zdravnik je prišel, pa je šel žalosten od postelje. Stara dekla je jokala, kakor bi jej pokalo serce. Tudi sestre so prišle, da bi ga videle, ali niso smele ž njim govoriti in obljubile so, da ne bodo jokale. En čas so se premagovale, ali mali Minki so jele ustnice igrati vedno bolj in bolj, in na zadnje glasno zajoka in za njo zajokate tudi Nežka in Cilka.

Hitro je odpravijo v otroško sobo in tu so vse tri jokale in ihtele. Pestema je je sicer tolažila — ali zraven je sama na glas jokala. Posli so hodili po hiši sèm ter tjè vsi potvarjeni, nihče ni vedel, kaj ima storiti. Za obed ni nihče vprašal. Le uboga