Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/71

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


VII.
Bolni deček prejme sv. birmo.

(Pripoved poslovenjena.)

Bogaboječi Lojzek se je dolgo pripravljal, da bi vredno prejel zakrament sv. birme, kar zbolí nagloma, da ni mogel iti k slovesni službi božji. Bolezen je bila vedno hujša, ali kakor je prihajala bolezen nevarniša, tako je raslo tudi njegovo otroško terdno zaupanje v Boga in v njegovo modrost. Zató ga je pa tudi Bog okrepčal enkrat s prav lepo prikaznijo.

Neko noč, ko je Lojzek najbolj terpel, bil je pri svojem angeljcu varhu na neki gori. Okoli njega se je vse blisketalo v zlatu. Angelj se dotakne Lojzekovih ušes in v njih je začelo šumeti, kakor bi bila voda v njih. Potem se mu odpre sluh, da sliši različne glasove, čul je psalme peti in orglje doneti, duhovni so spevali, žene in možjé zakopani v reve in nadloge so zdihovali, vdove so vpirale očí v nebesa in pred sv. rešnjim Telesom so nune klečale in na tihem molile. Čul je sirote jecljati in malo deco moliti in te molitve je angelj spreminjal v najslajšo muziko.

»Lojzek! ali se spomniš na materno gredico na vertu, kjer lilije, cveto?« vpraša ga angelj varh.

»Se ve da se spominjam«, odgovori Lojzek. Angelj govori dalje: »Ti veš, kako lilijam venó in