Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/70

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Gre na lov in Uroša s seboj povabi. Uroš gre, da se nikoli ne verne nazaj. Na Kosovem polji, pričo toliko serbskih nesreč, v kraju, ki se ie klical Nekudima, pri nekem studencu udari Volkašin Uroša po glavi in ga ubije. Tako je bil ta nečlovek in pogubitelj serbskega naroda hvaležen Dušanu zató, da ga je iz praha in iz nizke koče povzdignil na najviše časti, in Urošu, ker ga je naredil za pervega zraven sebe! Zadnji serbski vladavec od Nemanjevega rodú pogine na ta sramotni način v tridesetem letu živjenja 2. decembra 1367. leta.

Volkašin se ni mogel dolgo veseliti prestola, ki je bil omadeževan z nedolžno kervjó mladega carja Uroša. Turci, ki so se bili do teh dob naselili v Evropi, počnó napadati na zemlje serbske. Oglieša, Volkašinov brat, je bil pervi, ki se je moral s Turki poskusiti. Volkašin zbere vojsko bratu na pomoč. Zavolj nepremišljenosti serbskih vojvodov premagajo Turci na vodi Marici leta 1371 popolnoma Serbe. Pripoveduje se, da je v tem boju poginilo blizo 10.000 serbske vojske. V boju sta poginila tudi Volkašinova brata Oglješa in Gojko. Volkašin sam pobegne z malo konjiki, ki so bili zraven njega. Ko prejde črez reko Marico, pride do nekega studenca in misleč, da ni več nevarnosti za-nj, razsede s konja, odloži težko bojno obleko in leže, da si odpočije. Njegov sluga Nikolaj Arsojevič, videvši mu na vratu zlate verižice, ki so je vitezi po tedašnji navadi na sebi nosili, polakomi se za blagom in ko je Volkašin počival, odseka mu glavo leta 1371. Volkašin je kakor sluga ubil s svojo roko carja Uroša, svojega gospodarja, pa je tudi on kakor gospodar poginil od roke svojega služabnika. Pravični Bog je kaznoval hudobneža že na tem svetu.


M. V.