enaka s pervimi starimi in slavnimi serbskimi družinami in postala sta silna in važna tako, da si tega nikoli nista mogla nadjati. Dušan je mislil, da mu bosta iskreno vdana plemenitaša, da bosta podpora njegove moči, da bosta njemu in njegovemu sinu pomagala z vso svojo močjó in pri vsaki priložnosti: saj sta vse, kar koli sta imela, imela le od Dušana. Ali je mogel misliti Dušan, da bosta tista končala njegovo hišo in družino, kterima je on dal službe, bogastvo in moč, ktera je on povzdignil iz praha? Dušan se je zmotil v Mernjavovih sinovih: on je na svojih persih izredil strupene kače, ki bodo smertno pičile njegov lastni zarod; on je odgojil volka pa mu dal, naj varuje mirno ovčico; on je poklical k sebi razbojnike, pa se je na nje zanašal, da mu varujejo blago. Dušanov sin Uroš je plačal ta očetov pregrešek.
Dušanova smert je ožalostila ves serbski narod, vergla je v žalost vso zemljo, vsi so za Dušanom jokali kakor za očetom in materjo, ker je bil on steber deržavne moči, zvezda serbske slave. Edini Volkašin se je morebiti v sercu rado val Dušanove smerti. Res da, njemu je tudi pod Dušanom bilo dobro, imel je največo deržavno službo, opravljal je vso oblast serbske deržave, Dušan ga je obsul s svojo milostjo, ali za nesitega človeka je bilo vse to malo. Dušan je bil močen, njegova železna roka je znala v pokornosti deržati vse podložne, pa za to, da-si ravno je Volkašin tudi pomišljal na kaj hudobnega, ni smel svoje namere pokazovati; njegovo upiranje carski oblasti in namere izdajstva bi bil Dušan brez dvombe s smertjo kaznoval. Ali ko je nehala vladati nad Serbijo silna Dušanova roka, vžgale so se v Volkašinu želje za še večo oblastjo; pa precej začne misliti, kako da ustrani mladega Uroša, sina Dušanovega.
Po smerti Dušanovi serbsko carstvo prejde v roke Dušanovega sina, mladega Uroša, ki ga je
