Dušan, ko je živel, kronal za serbskega kralja in ki je bil po očetovi smerti povzdignjen na carski prestol. Uroš je takrat imel dvajset let. Mlademu in neskušenemu je bilo težko vladati s silnim carstvom, kakor mu ga je oče zapustil. Že v detinstvu se je bil Uroš navadil na Volkašina. Na dvoru svojega očeta ga je večkrat videl, tu je videl, kako ga je Dušan poviševal in pred druge stavil, in vedel je tudi, da je Volkašina Dušan tako visoko povzdignil, in da Volkašin za vse, kar je imel in kar je bil, moral hvaležen biti Dušanu. Uroš je tedaj mislil, da bo najbolje storil, ako se nasloni na Volkašina. Po pravici se je mogel nadjati, da mu bo on v težkem opravljanji z deržavo iskreno pomagal. Uroš se je popolnoma zaupal Volkašinu, ki je bil tačas despot in ki se je pod Urošem začel imenovati kralja. Opravljanje z bolgarsko zemljo je izročil Volkašin svojemu bratu Gojku, drugi brat Oglješa je opravljal z Janino, on sam pa s pravo Serbijo, s ktero je sicer sam car opravljal.
Serbski plemenitaši niso radi gledali, da se je tako nad drugimi poviševal Volkašin. Še ko je Dušan živel, ni jim bilo po volji, da se Mernjaviči enačijo z ostalimi plemenitniki, ki so se ponašali z imenitnimi predniki, ali takrat si nikdo ni upal pregovoriti proti Dušanovi naredbi. Po Dušanovi smerti pa, ko se začne Uroš naslanjati na Volkašina in v vseh opravkih njegove svete poslušati, oserčijo se neki in svetujejo Urošu, naj se varuje Volkašina in njegovih bratov, naj jim odvzeme oblast in zemlje, s kterimi so opravljali, pa jih dá bolj siromaškim plemenitašem, ki so ga ljubili, Mernjaviče pa naj pozapre, da mu ne bodo nevarni. Uroš ni poslušal svetov svojih in deržavnih prijateljev, ampak se še bolj z otročjim zaupom nasloni na Volkašina ter mu pové, kako ga nekteri nagovarjajo, da ga od sebe odstrani. Volkašina ni nič ganilo to Uroševo sinovsko zaupanje, on je imel svoj cilj, ki ga je hotel doseči;
