Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/65

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Dušan je hotel celó Carigrad osvojiti, ali ni mu se dalo, da to stori. Serbska slava je bila kratka, Dušan umre, z njegovo smertjo ugasne tudi zvezda serbske slave in serbskega gospostva.

Ta silni serbski car Dušan potuje nekoč v Dobrovnik pa ga pot nanese na malo mesto po imenu Mernjak v gornji Zeti in tu je bil prisiljen prenočiti. Carja in njegove spremljavce prenoči in, kakor je mogel, jim postreže neki Mernjava, siromaški grajščák. Car je opazil iskreno prizadetje, s kterim je Mernjava njemu stregel; vidil je lepi red v hiši siromaškega grajščaka, ki je s carjem v pogovoru razodeval veliko razumnost in previdnost. Mernjavovi otroci so bili krasni, odrasli, krepki mladenči, ki bi mogli s časom biti, kedar bi se dobro odredili in omikali, deržavi in carju v tistih viharnih časih verli služabniki in podporniki. Vse se je carju dopadlo, kar je vidil pri Mernjavu; zató pokliče, ko se verne s pota v svoje prestolno mesto, Mernjava k sebi z vso njegovo družino. Siromaški grajščak postane tako dvorjan pri carji Dušanu.

Mernjava je imel tri sine: Volkašina, Oglješa in Gojka, po očetu so se imenovali Mernjaviči in Mernjavčeviči. Car Dušan je lepo skerbel tudi za te Mernjavove sinove, podaril jim je velike dvorske službe: Volkašina postavi za peharnika ali točaja in Oglješa za orožjenosca. Grojko je bil še mlad, on je še le pod carjem Urošem, Dušanovim sinom, začel dobivati neko važnost.

Ko je Dušan mnoge zemlje od svojih sosedov osvojil in svojemu carstvu pridodal, pa ko se je ravnal z vojsko iti na Carigrad, razdelil je vse svoje carstvo na neke oblasti in vsako oblast je podal posebnim plemenitnikom, da so ž njo verdévali. S to priliko je dal Dušan Volkašinu in bratu njegovemu Oglješu vzhodne predele, ki so se stezali od Balkana do reke Donave. Mernjavova sinova sta prišla tako do najviših služeb v deržavi, bila sta