zamogel, zakaj ni bil tudi zadovoljen ne s plesom ne s plesavci tačasni kaplan moje rojstne vasí, sicer celi soseski priljubljen gospod. Očí so se mi s časom odperle, spregledal in razumel sem vse to v poznejih letih, ko sem še kedaj na svoj stari dom zahajal, ter po tem in unem iz rajde nekdanjih plesavcev in plesavek popraševal in mi je bilo rečeno: Umerl je, umerla je, morda ga je ples pred časom iz tega sveta spravil. Pač mora človek pri tacih prevdarkih sam čmeren in otožen postati, ko se rado ali nerado iz blede sedanjosti zamakne v pretekla leta pomladanske, cveteče, srečne, vesele minulosti, in ko osamljen ko ptica sredi puščave tuhta spremenljivi tek časa in celó prišteti mora tudi marsikoga iz svoje lastne rodovine tem, ki jih je žrelo plesa pogoltnilo, ko bi bili vendar mogli na tem svetu visoke starosti doživeti in to srečni in zadovoljni! Toda reveži plesavci so stopili pred časom v večnost! Odstopili so reveži - plesavci iz prizora tega svetá kot marterniki plesa, pa ne da bi bili zadobili za ta svoj trud uno žlahno krono, uno vedno zeleno vejico, ki se blisketá na glavi, ki zelení v roci izvoljenih božjih, ki so iz čiste ljubezni do Jezusa svojo lastno krí prelili. Ali kaj? Za mertvimi le dobro govori, ne sodi jih več, pa večkrat izdihni: Requiescant in pace! Naj počivajo v miru! — Bolje torej, da se čedalje več o živih plesavcih razgovarjamo. Kolikor se še spomnim, pripovedoval mi je rodoljub pred malo leti o nekem plesavcu naslednjo prigodbo. Mlad, lep, zdrav mladeneč se neko nedeljo popoldne na plesišče podá. Pleše in suče se kot jastreb, skače in uka neumnež še več ko zadosti. Pa kaj se mu zgodi? Razkačena krí mu bruhne v možgane, bolečina v glavi ga vedno huje napada, in drugega mu ni kot berž podvizati se domú in se vleči v posteljo. Ker mu bolečine nič ne odnehajo, marveč pri vnetih možganih blesti začne, pokličejo hitro zdravnika, ki stori, kar more. Toda
