Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/56

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ki je uro hodá zunaj mesta. Odkar sem bil namreč zadnjič v Terstu, pokosila mi je tù nemila smert dva izmed bližnjih sorodnikov in položila je v hladno krilo čeme zemlje. Spodobilo se je torej, ker jih na svojo veliko žalost nisem več našel v življenji, da jih obiščem saj na grobu. — Memo cerkve sv. Jakopa gori vodi nas pot in potem naprej večidel med visocimi zidovi mnogoverstnih vertov. Precej dolgo se vleče pot, preden se pride do pokopališč; — ima namreč vsaka verska ločina, in — če se ne motim — tudi vojaštvo svojo posebno božjo njivo. Katoličansko pokopališče je prav veliko in ima v sredi kapelico, posvečeno sv. Ani. Mnogo mnogo krasnih spominkov nahajamo tu, ktere je postavila ljubezen svojim ranjim. Severna stran pokopališčina je omejena od dolge verste podzemeljskih rak, ki so lastnina teržaških bogatinov in velikašev. Nad temi rakami sloní na kamnitih stebrah visoko obstrešje in tù moreš se sprehajati kakor v dolgem hodišču. Spominek se verstí za spominkom, eden lepši in dragoceneji memo druzega. Pomudil sem se nekoliko pri grobih ljubih rajnih, stopil tudi k gomili rajnega knezo-škofa Ravnikar-ja, rojenega Kranjca in slovenskega pisatelja, in želel o odhodnji iz tega tihega kraja vsem tù počivajočim večni mir v grobu, večne sladkosti pa v sv. raju.

Nazaj gredé proti Terstu srečeval sem pogosto kmečke žene in dekleta — po domače zvane »mandarjerke« — iz bližnje okolice, ki zjutraj nosijo na šibkih osličih kruh, zelenjavo in druge poljske pridelke v mesto na prodaj. Opravljene so te osebe večidel v černa oblačila, snežno-bele rute za vratom in pêče na glavah. Prav dobro se jim ta noša podaja; pa so večidel tudi prav berhke osebe, belorudeče-lične, kakor bi mleka in kerví skupaj zmešal. Ene so jahale po ženski šegi, druge so šle peš.

Zopet smo v mestu. — Se vé, da se pri tolikih znamenitostih v enem dnevu Terst ne dá ves pregledati;