Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/57

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


kdor nima zadrege in že le-sem pride, naj se zamudí saj dva ali tri dní! Saj ima Terst tudi dovolj iskrenih rodoljubov in domorodcev, ki mu bodo radi to in uno razkazovali. Tudi jaz bi bil rad še en dan pohajkoval, al čas! ta včasih nemilo-ostro priganja naprej; tako tudi mene. S težkim sercem se poslovim od prijatlov. Sedma ura odcinka, hlapon zaberlizga, in že smo ven iz kolodvora; že nas tira soparna moč v urnem teku memo Barkole, Miramara in Grinjane proti Nabrežini. Večerni veterc je prijetno igral z morskimi valovi, šibki mesečni serp pervega krajca pa je prekrasno srebernil s svojo bledo svetlobo neizmerno vodeno planoto. Sprelep je bil ta prizor, in veliko prenaglo je minul! — Ko smo zakrenivšim proti Nabrežini, se je mesec tudi pomaknil za gore, in zdajci je zagernila černa noč pusti Kras ter zakrila nam tako njegove z belim skalovjem nasute razprostrane poljáne in griče. — Poleg Ležeč previhral je z nami hlapon mejo teržaško-primorsko-kranjsko. Škoda, da smo bili zaviti v krilo temne nočí; saj nektere veče in znamenitneje kraje notranjo-kranjske bi bili, akoravno le v hipu, viditi zamogli. Pozno uro dospemo v Ljubljano, ki je postavila takrat mejni kamen našemu ogledu in popotovanju. Torej, srečno dragi moji bravci in spremljevavci!

Jož. Levičnik.