res čudovito zali, vsi iz žlahtnega raznobarvnega marmeljna zdolbeni, eden lepše memo druzega. Res! veselje se je znajti in ozirati v takem prekrasnem tempeljnu Gospodovem. — Ta cerkev je sedaj farna.
Blizo jezuitske cerkve stojé v tesni ulici prestara vrata, ki se že sto in sto let ustavljajo ostremu zobu časa. Ne vém, ali je bil tù eden izmed starih mestnih vhodov, ali kaki slavolok; gotovo je, da še stari Rimljani so hodili pod njim. — Od jezuitske cerkve sva se podala s prijatlom po raznih ulicah doli do velikega terga, ob kterem stoji cerkev starega sv. Antona. Vsaki čas dneva, zlasti pa okoli poldanske ure, nahajaš tu toliko vrenje ljudí, da je po pravici nekdaj priletni Kranjec rekel: »Jaz se le čudim, kako iz te gnječe vsaki pot k svojemu domu najde.« Ljudí raznih narodov in jezikov srečaš tukaj, pa prepričaš se tudi resničnih besed rajnega dra. Prešerna, ki je pel:
Kdor noče verjeti, da v Terstu nadvladuje slovenski živelj, naj se edino le sprehaja po ulicah njegovih, in jasno mu bo pred očmí. Se vé, Slovan je kroták in pohleven, ne šopiri se in ne vpije; al žalibog, te lepe lastnosti so mu le v škodo, ker se po tem takem le prerad tujec vêde gospodarja v njegovem milem domu. — Naprej pojmo zdaj doli do barkostaje, kjer nas umetno napravljeni »Mollo San-Karlo«, široki kamniti cesti enako, pelje daleč tje v morje in med verste brodovja. Velikanski parniki se tu poleg majhnih barčic ponosno zibljejo v sinjih morskih valovih. Stotero jambor šterlí enako gostemu suhemu gozdu v zrak; jadra se presušajo; z zastavami veterc igrá itd. — Tukaj vlečejo mornarji med veselim petjem po vervéh iz dna bark razno blago, tam nasprotno vkladajo mnogoverstno robo v njihove doljne predele. Povsod Veselo delo, povsod marljivo gibanje. — Ako poprosiš, smeš tudi v to ali uno barko; zlasti na »Llojdovih« parnikih
