terdnjave do stolne cerkve sv. Justa. Prestaro je viditi njeno obzidje. V sredi zvonikovi vidimo skoz železno ograjo dva stara stebra, ki sta podpirala še o časih Rimljanov neko pagansko svetišče. Stolna cerkev nam o navadnih časih nič posebnega se kaže; ali o večih godovih in praznikih, ko se njeni stebri žarijo v rudečih pregrinjalih in nataknejo se po njih bogatopozlačeni, mnogolučni svečniki, takrat postane ona res krasno svetišče, ki mu ga ni kmalo para. V tej cerkvi hranijo se v stranski kapeli na evangeljski strani svetinje cerkvenega, mestnega in škofijnega patrona sv. Justa, tukajšnega rojaka, ki je okoli leta 303. po Kristusu zastran sv. vere prejel venec mučeništva s tem, da so ga blizo današnjega svetilnika na težke svinčene kosove natvezenega, v morje potopili. Na epistelski strani počiva v stranski kapeli rajni španijolski kralj Don-Karlos, le predobro znan od one nesrečne španijolske domače vojske, ki jo je imel s svojo svakinjo Kristino zastran nasledništva v vladarstvu. Različno je sodil svet njegovo početje, ki se je skončalo s tem, da je zapustil domovino, živel večidel v Terstu, kjer je tudi končal tek svojega življenja. Po našem priprostem mnenji je imel on prav; kajti opiral se je na stare španske dedišne pravice. — Pa sedanji svet in pravica! — ta dva sta si večkrat tako daleč narazen, kakor južni in severni zemeljski tečaj. — Od stolne cerkve imamo poleg škofijskega semenišča zopet lep razgled na staro mesto. Gremo doli proti njemu in pridemo najprej do nunskega samostana; dalje do jezuitske cerkve. Popisati vam, dragi bravci! lepoto tega nekdaj samostanskega svetišča, ki je bilo nedavno prenovljeno, si moje pero nikakor ne upa; zakaj tù nahajamo umotvore, ki se vidijo le redko kje. Lepše zidane in bolj ozaljšane cerkve si človek skoraj ne more misliti in želeti. Prilična je nekoliko ljubljanski stolni; vendar jo v marsikakem oziru še prekosi. Oltarji so
