Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/52

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


memo smukne; dva podzemeljska prerova kažeta nam nekako grozo svojih tmin, in pri kraji smo; — teržaški kolodvor šteje nas med svoje.

Najprej sem se napotil proti cerkvi novega sv. Antona, kjer sem upal najti svojega preserčnega znanca T. T., s kterim sva še od presrečnih časov mladostnih let v iskreni prijatelski zvezi. Ogledal sem, še preden sem prijatla poiskal, kolosalno cerkev sv. Antona, ki je v verskem oziru središče teržaških Slovencev. Ta cerkev je delo novejših časov in ima mnogo umetnih podob. — Iz cerkve prišed sem zdajci našel svojega prijatla, ki me je prijazno sprejel ter bil koj pripravljen, da mi razkazuje znamenitosti teržaške. Peljal me je tako, da sem pregledal že dopoldne po večem celi Terst. Po mnogih ulicah in memo krasnih visokih poslopij in palač sva prišla najprej gori k sv. Jakopu, ktera cerkev stojí na lepem in ravnem prostoru verh griča, na kterem neki teržaška burja sosebno razgraja. — Tudi ta cerkev, v bizantinskem slogu postavljena, je delo najnovejše dôbe. V stavbi je nekoliko enaka oglejski cerkvi; oprava notranja je posebno lična, snažna in vse hvale vredna. Spred cerkve se sprelepo vidi okolica in fara Škedenska (Servola) z škofijskim gradom; dalje razprostira se zaliv mileški in unkraj njega stojí talijansko mestice Mile (Mugia). Še naprej odpira se razgled proti Istri. — Od sv. Jakopa smo šli proti kapucinskemu samostanu. Lepšega prostora pač niso mogli najti za ta tudi še le novi konvent; zakaj odtod spregleda človek skoraj ves novi Terst. Dvastolpna cerkev novega sv. Antona z visoko kupljo; kolosalna bolnišnica, barkostaja, kolodvor, lazaret, Miramare, celo morsko obrežje nad mestom in blizo doli do Nabrežine z mnogimi krasnimi gradiči, verti in nogradi, — vse človeku migljá v mnogoverstni spremembi ob enem pred očmí.

Od kapucinskega samostana pridemo mimo orjaške