Mika nas, ponovimo še enkrat, ozreti se nekoliko tudi po teržaško-primorskem krogu.
Zunaj Romansa se kmalo razcepi cesta na dva stremena. Leví derži na Gradisko, desni nas pa naravnost pelje doli proti železničini postaji Zagrad druga postaja. od Gorice proti Terstu), ktera vas stojí na mičnem bregu nekoliko naprej od Gradiške in unkraj Soče, čez ktero je tukaj most na ladijah narejen. O zgodnjem jutru meje peljal »lukamatija« odtod naprej; zakrivala mi je tedaj še temna noč k desni lepe ravnine furlanske, k levi pa gričnate okrajne pustega Krasa. Pervi svit jutranji me je pozdravil poleg Teržiča (Monfalkone), kjer je tretja postaja od Gorice, in kamor ozdravljivi žvepleni viri mnogo bolnikov od raznih krajev v toplice privabijo. Naj bi vsem teknili in pomagali k čverstemu zdravju!
Od Teržiča derdramo veselo naprej in kmalo se nahajamo zopet na slovenski zemlji. Pač radi bi bolj natanko pogledali to in uno reč, to in uno okolico; al urni hlapón, kakor hitro nam pokaže kak kraj, tako naglo nam ga zopet odmakne. Zlasti teržič Divin (Duino), ki derzovito stojí nad visokimi pečinami morske obali, kima nam prijazno nasproti, in nas vabi k sebi; ali urni hlapón se ne zmeni za tó, urno nas odpelje naprej in, le gredé zavpije konduktér: » Nabrežina!«
Tukaj si podajata dunajsko-teržaška in veroneško-teržaška železnica roko. Kmalo zažvižga zopet hlapon in v velikem ovinku zavozi nas tjè okoli nabrežinske vasí. K desni zdajci se nam razgerne neizmerna mokra morska planota, po kteri belim labudom enako barke razne velikosti proti Terstu in zopet od Tersta proč jadrajo. Postaja Grinjanska, kakor tudi ona nad krasno, še le zadnja leta od svitlega nadvojvoda Ferdinanda Maksimilijana na stermi obali morski pozidano palačo miramarsko, nas le male trenutke zaderžujete; prijazna Barkola k desni pod nami kar
