znotraj, krasno okinčana in z zalimi lepotijami obilno nádana; res, pravi tempelj božji. Ne mudi tudi ti, dragi bravec, potruditi se va-njo, ako te pot tvoja kdaj le-sem pripelje.
Po enako zavarovani poti, kakor smo dospeli v Palmo, zapustimo tudi taisto z vročimi željami: naj bi prebivavci njeni in vsi ostali Lahi spoznali, da »pamet je boljša ko žamet.«
Gladka in ravna cesta pripelje nas od Palme v kaki poli ure zopet na mejo beneško - primorsko. Perva vas, v ktero dospemo na tej poti, je Visko. Leta 1848. so trobili tudi njeni prebivavci z Lahi vred v en rog; dá, spozabili so se bili celó tako daleč, da so iz oken na mirno memo popotujoče verle horvaške graničarje streljali. Al hudo so jo bili skupili. Jugoslovanski junaki so jim poplačali s požarom njìh gerdo početje; le čudo, da jim cele vasí niso bili raztolkli in raznesli. Zunaj Viske ugledaš še zdaj k desni ceste pod gosto akacijevo senco z zeleno rušnjo obraščeni in s priprostim lesenim križem ozaljšani grob, kjer počiva daleč od svoje mile domovine o tisti priliki od Lahonov ubiti cesarski stotnik. — Skoz sprelepo okolico pridemo naprej v vasí Verso in dalje tje v poštno postajo Romans. — Veliki del Furlanije smo vidili že dozdaj, ker premerili smo jo na tri strani. Zapustivši Romans nočemo se več poverniti proti bližnji Gradiški, kteri kraj kakor tudi obširni del goriško-primorske kronovine po sedanjem popotvanju že precej dobro poznamo. Mika nas pa, ozreti se zdaj tudi še po onih predelih, od kterih poje »Gerlica slovenska« rekoč:
»V sinjega morja zerkalu —
Čudapolnem ogledalu,
Se primorski kraj bliščí,
Z brežčiki prijaznimi;
Tud to je slovenska zemlja.«
