tej napaki, odkod izvira škoda. Bog vé, kaj niso ovčarji vse počenjali, da bi odvernili od ovác to bolezen. Da bi se ne prehladile, zató jih niso puščali zjutraj zgodaj na pašo, posebno ne, dokler je bila paša še rôsna. Bolne ovce so zagovarjali, jim dajali zdravila na zdravila, časih so celó navertali bolni ovci črepino in jo tako rešili mehurnika, ali s tem si je ovčar ohranil k večemu po kako ovco. Dalje so mislili, da je bolezen kužna, torej so ločili bolne od zdravih — al vse zastonj. — Kaj pa da, saj zdaj vemo, da se mehurnik ne more iz ene glave preseliti v drugo. — In če je ovca poginila, kaj so storili? Glavo so večidel vergli psom, da so pojedli možgane in se vé da z možgani vred tudi metlaje, in tako so gospodarji sami v svoji nevednosti skerbeli za prihodnje metlaje.
Iz tega se jasno vidi, da je gospodarju najprej treba poduka, kterega se mora pa tudi deržati bolj, ko starih vraž.
Ko je profesor Eschricht v kmetiškem časniku razjasnil zvezo med metlaji in med pesjo trakuljo, dobí kmalo potem od nekega duhovnega iz otoka Seeland pismo, v kterem se mu zahvaljuje za poduk in pripoveduje na dalje, da živí v njegovi fari mlad, posebno priden kmet, ki se je pred nekoliko leti jel pečati z ovčarstvom, ali pri tem poslu je bil nesrečen. Že perva leta so mu metlaji veliko škode prizadjali. Revež si je to toliko bolj k sercu gnal, ker v njegovem kraju poprej te bolezni poznali niso. To ga je pripravilo v žalost in zgubil je vse veselje do dela. Ko duhoven bere Eschrichtov spis, obišče kmeta in ga popraša, ali ima pri svojih ovcah psa ali ne. Odgovorí, da ga ima, da si ga je priskerbel, akoravno to v njegovem kraju ni navada. Duhoven ga potem podučí in mu vse natanko razloží, odkod izvira ta bolezen. Kmet se ravná po tem nauku, odpravi psa in bilo mu je pomagano. Kmalo je bil spet dobre volje in delaven.
