Da je to res, prepričali so se spet Küchenmeister, Eschricht in mnogi drugi, ko so razparavali take ovce, ki so za metlaji poginile. Našli so v takih ovcah razun pravih, živih metlajev v možganih še mnogo drugih mehurnikov, raztresenih po celem telesu, pod kožo, v mesu, včasih celó v sercu. Ali vsi ti mehurniki so bili mertvi in napolnjeni z neko sluzjo. Ti mertvi mehurniki so zgrešili pravi pot in so zabredli na taka mesta, na kterih se niso mogli razvijati, torej so morali poginiti. Živi so ostali le tisti, ki so našli pot naravnost v možgane.
Ker vemo to, tako se ne bomo čudili, zakaj je tretja ovca, s kterimi je Eschricht poskušal, zdrava ostala. Znabiti je ravno take člene požerla, ki še niso bili dosti zreli, po naključji noben zarodek ni našel pravega pota v možgane ter so obtičali po mesu in v drugem drobji, kjer so pomerli in ovci niso dalje škodovali.
Prepričani smo tedaj tudi mi, da so metlaji samo ličinke ali larve neke trakulje, ki živí v pesjem črevesu. Kakor postane iz gosenice metulj, tako iz postane metlaja trakulja, in kakor metulj zaleže gosenice, zaplodi trakulja mehurnike.
Gospodarji so poprej uganjevali, od kod pridejo metlaji, ki so že marsikacega ovčarja spravili na beraško palico. Eni so rekli, da ovce dobé metlaje, če se na paši prehladé, drugi so djali, da jim škoduje paša, dokler je še rôsna in spet drugi so terdili, da pridejo iz slabe kerví. Ali nobeden ni prave zadel. Ovce so le zató zbolele, ker se klati med njimi trakuljav pes, ki razsiplje po paši trakuljine člene. Močvirne paše so le zató bolj nevarne, ker na njih jajca delj časa frišna ostanejo. Kakor je pa resnično, da so ovce dobile metlaje od pesje trakulje, tako je tudi res, da je pes samo od tod postal trakuljav, ker je požerl možgane vertoglave ovce.
Ako hočeš kako napako odpraviti ali si škodo odverniti, moraš najpoprej poprašati, kaj je vzrok
