iz črevesa trakulje in je še tisti popoldan pošlje z železnico do Vižmara in odtod dalje s parobrodom do Kodanja. Eschricht si je med tem od predstojnika živinozdravnišnice izprosil tri popolnoma zdrave in pitane ovce za poskušnjo. Ta mu je rad dovoli. Tretji dan zjutraj dobí Eschricht poslane trakulje, ki so bile, akoravno težko še žive, vsaj se frišne. Še tisti dan opoldne je že vsaka ovca dobila v požirku vode nekoliko členov. Ovce so ostale v živinozdravnišnici, kjer so dobro na-nje pazili in vse zapisovali. Vsak dan je Eschricht popraševal, kako se ovce počutijo. Vselej je dobil odgovor, da so zdrave in da rade jedó. Ko je pa prišel 14. dan, odkar so ovce zavžile trakuljine člene, poročili so mu iz živinozdravnišnice, da je ena ovca zbolela in da komaj še na nogah stojí. Se tisti dan zbolí druga ovca. Vidilo se je vedno holj in bolj, da so vertoglave, in bolezen je bila tako huda, da ste obe poginili, ena četerti, druga peti dan svoje bolezni. Eschricht in Bendy sta potem razparala in razgledala mertvi ovci. V možganih sta našla polno mladih mehurnikov ali metlajev. Zdaj se je tudi Eschricht prepričal, da je živa resnica, kar je terdil Küchenmeister, namreč da se mehurniki storé iz trakuljinih jajec.
Zdaj nam je še treba odgovoriti na vprašanje: Kako pa pridejo trakuljina jajca iz ovčjega želodca v možgane?
Na to nam bo odgovoril drobnogled ali mikroskop. Če pogledamo trakuljino jajce skoz povekševavno steklo, zapazimo v njem okrogel zarodek (embryo) in na zarodku razločimo tri ostre kaveljce, ki so podobni zakrivljenim nožičkom. Čemú ima te kaveljce? Pod drobnogledom vidimo, kako je na vse strani pregiblje, zdaj je stegne, zdaj spet skerči. Ravno tako verta tudi v ovčjem želodcu in s temi kaveljci preverta želodčevo kožo in drugi drob, da pride na mesto, ki mu je namenjeno in potrebno za njegov razvitek.
