kakor bomo pozneje vidili, iz trakuljinih jajec, ravno tako, kakor gosenica iz metuljevih.
Ovčji mehurniki ali metlaji so vzrok nesrečni ovčji bolezni, imenovani vertoglavica ali vertlaji, ktere se ovčarji takó zeló bojé. Ako je to res, da iz mehumika postane trakulja in da se potem iz trakuljinih jajec spet izležejo mehurniki, mora tedaj pesja trakulja biti mati ovčjih metlajev in ti metlaji se v pesjem črevesu spet spremenijo v trakulje.
Vem, da bo tukaj marsikdo zmajal z glavo, rekoč: Prijatel! počasi, to ne gre tako hitro. Da se iz mišjega mehurnika stori v mački trakulja, to. naj ti bo! Ali kako pridejo trakuljina jajca iz pesjega črevesa v ovco in še celo v ovčje možgane? Ne zameri, to mi ne gre v glavo.
Tudi na to je dobil odgovor Küchenmeister. On si je mislil tako-le: Ovčarski psi, ki so navadno trakuljasti, živé med ovcami in stresajo zrele člene polne jajec po paši. Ali ne bi potem mogoče bilo, da kaka ovca s travo vred požré tudi kak trakuljin člen ali vsaj kako jajce. Tako jajce bi se moralo po njegovih mislih v ovci spremeniti v mehurnika. Da bi se prepričal, ali ima ta njegova misel kaj v sebi ali ne, izbere si nekoliko zdravih ovac in jim dá nekoliko členov omenjene pesje trakulje, da so je pojedle — in glej čuda! v 14 dneh so bile vse ovce vertoglave in ko je pozneje te mertve ovce razparal, najde v možganih mehurnike, ki so ovcam napravili to bolezen.
Küchenmeister, vesel te nove iznajdbe, poroči to berž v Kodanj profesoru Eschrichtu, ki se je tudi že dolgo s to rečjo vkvarjal. Eschricht, da-si tudi vesel, kaj tacega zvedeti, vendar ni mogel precej verjeti. Küchenmeister se mu ponudi, da mu preskerbí členov pesje trakulje in potem bi se sam na zdravih ovcah lahko prepričal. Eschrichtu se vé, je bilo to všeč. Küchenmeister je imel psa, kteremu je dal mehurnika iz ovčjih možganov, da ga je požerl in od tistega dne je pes bolehal za trakuljo. Tega psa ubije, vzame mu
