trakulja. Tudi od teh so mislili, da so zajčji in ovčji mehurniki le bolehne pesje trakulje.
Dr. Küchenmeister, zdravnik v Zvikovem na Saksonskem, je v tej reči storil eno stopnjo dalje. On je dajal zajčje mehurnike mladim zdravim psom, da so je pojedli. Kmalo je opazil, da so psi jeli na trakulji bolehati in ko je je potem mertve razparal, našel je res v njih trakulje. Ravno tako so se ovčji mehurniki ali metlaji, ktere so psi požerli, spremenili v trakulje v pesjem črevesu. On je tudi zapazil, kako se to godí. Ko pride mehurnik vpesji želodec, zgubi svoj mehur, želodčeva kislina ga je prekuhala, glavi pa želodčev sok nič ne more, ona ostane živa in cela in gre s prekuhano hrano naprej v črevo. Tukaj se z omenjenimi jamicami in s kaveljci pripne na črevo in začne rasti. Konec glave poganja člen za členom, tik glave je najmlajši in zadnji najstarši. V treh mescih so zadnji členi dorastli in dozoreli, napolnili so se z jajci, zdaj se odtergajo od trakulje in gredó z blatom vred iz črevesa spet na svet.
To je Küchenmeister zapazil pervi, za njim so poskušali drugi iri vsi so priterdili Küchenmeistru, rekoč, da je res tako. Küchenmeister je tedaj pokazal, da mehurnik ni samostalna žival, ampak da je le spreminjajoča se trakulja, ki v zajčjih jetrih ali v ovčjih možganih le čaka, da pride na mesto, ki je njegovi natori po volji, da pride v žival, v kteri more rasti in postati trakulja. Zdaj bi bila tudi uganjena zastavica, zakaj sta si mehurnik in trakulja v glavah tolikanj podobna. Mehurnik je le nezrela trakulja, kakor gosenica nezrel metulj; iz mehurnika postane trakulja, iz gosenice metulj; gosenica se ne razploduje, mehurnik tudi ne: torej je mehurnik za trakuljo ravno to, kar je gosenica za metulja, namreč njena ličinka ali larva (Larve). Trakulja tedaj ne postane sama od sebe v živalih ali v človeku, ampak se le spreminja iz mehurnika in mehurnik postane,
