kteri je v vsem popolnoma podobna, samo da nima kaveljcev, ampak samo jamice. Berž ko ne je ta sorta zanesena iz srednje Afrike, kjer je tako navadna, da ga skor ne najdeš človeka, bodi si mladega ali starega, visocega ali nizkega stanú, ki bi ne nosil v sebi tega merčesa. Iz Afrike so jo sužni zamorci zanesli v Javo in od tod je prišla v Holandijo in dalje na Nemško.
Zakaj se najde ta ali una trakulja samo v nekterih krajih? Kako postanejo mehurniki na mestih, od vseh straní zapertih, postavim v možganih? Kako to, da mehurnik nima nikoli jajec? Od kod dobi prešič, ki je bil pred tednom še zdrav, na enkrat tisoč in tisoč iker? Kaj se godí s trakuljinimi jajci? Za ta važna in imenitna vprašanja ni nihče ródil; torej nihče ni znal kaj pametnega odgovoriti. Rekli so torej: Ikre so se naredile same od sebe in ljudjé so verjeli.
Pred nekoliko leti še le je prišlo učenemu Sieboldu na misel, da se znabiti iz mehurnika spreminja trakulja. V mišjih jetrih se najde mehurnik, v mački pa trakulja, glavi mišjega mehurnika in mačje trakulje ste si pa tako podobni, da se mora človek res čuditi, kako učeni že niso poprej na to prišli. Siebold je tedaj, ogledovaje mišjega mehurnika in mačjo trakuljo, pervi izrekel misel, da se iz tega mehurnika naredí trakulja, ko je mačka požerla miš. Siebold pa vendar takrat še ni vedel, da je mehurnik mlada trakulja, ampak je le mislil, da mehurniki so le bolne vodenične trakulje, ki so zgrešile pravo pot ter mesto, da so prišle v mačje črevo, so zašle v miš, kjer se niso môgle zrasti v prave trakulje. Te vodenične trakulje se le ozdravijo, ako pridejo v žival, ki je njim namenjena.
Kakor mišji mehurnik in mačja trakulja, so si tudi po glavah popolnoma podobni zajčji mehurnik in pesja trakulja, potem ovčji mehurnik in druga pesja
