pravimo jim navadno metlaji ali šenki in so vzrok, da postanejo ovce vertoglave. Ta ovčji mehurnik se loči od drugih v tem, da imá sicer en sam mehur, ali veliko glav. Časih je tudi človek ikrav, t. j. da tudi v človeku živi mehurnik in sicer tisti, kakor v prešiču. V tem sestavku bomo o tem še govorili.
Trakulja imá glavo kakor mehurnik in je podobna dolgemu ozkemu traku. Ona je sestavljena iz mnogih členov in vsaki člen je tako rekoč za se žival, ker ima vsaki svoja plodila. Zadnji členi so najstarši in polni jajčkov. Kedar je člen zrel, tedaj se odterga od trakulje in gre z blatom vred od živali, v kteri živí. Kakor pa zadnji členi odpadajo, naraščajo jej spredaj pri glavi novi. Skoraj vsaka žival imá svojo trakuljo in v človeku, kolikor je do zdaj znano, prebivajo štiri različne trakulje, namreč:
Abisinska trakulja je tenka kakor nit in se nahaja posebno v Abisiniji v Afriki.
Široka trakulja (Botriocephalus latus) ima širje ko daljše člene in plodila v sredi členov. Na glavi ima dve jamici brez kaveljcev in naraste do 20 čevljev dolga. Berž ko ne smo jo dobili od Mongolov, najde se pa tudi pri Tatarih in Arabcih. Pri veliki selitvi narodov so jo zanesli na Rusovsko, Poljsko in dalje med slovanske narode. Arabci so jo zaplodili v Egipet, od tod dalje po severni Afriki in celó na Španjolsko in v južno Francosko, in od tod so jo švajcarski odpuščeni vojaki zanesli v Švajcarsko.
Ozka trakulja (Taenia solium) ima daljše ko širje, bučnim peškam podobne člene in plodila ne v sredi, ampak na strani vsacega člena. Na glavi ima štiri jamice in kaveljce za prijemanje. Ta trakulja naraste do 50 čevljev v dolgosti in je razširjena posebno med ljudmi germanskega in romanskega plemena. Ozko trakuljo je sploh težje odpraviti kot široko.
Brezkaveljčasto trakuljo (Taenia mediocanellata) je še le lani Küchenmeister razločil od ozke,
