Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/39

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Da na kratko povzamemo, kar smo se naučili. Trakuljini zreli členi, ki se ob svojem času odtergajo od trakulje, so polni jajčkov. Ta jajca se skoz male luknjice, ki je vidimo pod drobnogledom, zmuzajo iz členov. Zunaj veliko teh jajec konec vzame, ker ne najdejo pripravnega mesta za daljni razvitek, ali vendar se lahko zgodi, da od tisoč in tisoč jajec, eno ali drugo z živežem vred pride v želodec in dalje v črevo kake druge živali. Tukaj se iz jajca izleže zarodek, ki s svojimi kaveljci črevo preverta in potem po živinskem telesu dalje popotuje, da najde za vse pripravno mesto. Če ne pride v namenjeno žival, ali tudi če v tej živali ne pride do pravega mesta, mora poginiti. Ako je pa našel pravo žival in pravo mesto v njej, postane iz zarodka mehurnik, in njegova glava je popolnoma enaka glavi trakulje, ki ga je rodila. V tem stanu leží mehurnik mirno in se v tej živáli ne spreminja dalje, ko bi še tako dolgo v njej ostal. On le čaka, da bi kaka druga žival požerla njegovega sedanjega gospodarja in da bi on po tem potu prišel v črevo novega gospodarja. Ce se to zgodí, zgubí mehurnik v želodcu svojega novega gospoda svoj mehur, glava gre pa dalje v črevo, tukaj se prisisa, začne poganjati člene in tako postane počasi trakulja. Za zdaj se še ne vé za vsako trakuljo, v kteri živali da živí njen mehurnik, toliko je pa gotovo, da mehurniku ni vsaka žival po volji. Tako postavim se mišji mehurnik le v mački spremeni v trakuljo; ako bi ga pes požeri, bi mu ne bilo nič; narobe se pa tudi zajčji mehurnik le v psu spremeni v trakuljo, v mački pa ne.

Od štirih trakulj, ki stanujejo v človeku, vemo le od dveh, kakošni so njeni mehurniki in kje živé, to je namreč od ozke in od brezkaveljčaste; perva ima svojo ličinko v prešiču — imenujemo je ikre — druga pa v govedu, pa tudi v ovcah.

Že davno se je mislilo, da so prešičje ikre in ozka trakulja v človeku v neki zvezi, ali dokazala