obleko: naša zakristija ali žagrad. Zvonov niso imeli v pervih štirih stoletjih, ko so bili preganjani; tedaj bi jih še rabiti ne bili smeli, ako bi jih bili tudi imeli; ko so svobodo dobili, klicali so vérnike v cerkev z ropotcem, kakor še dan danes delamo na véliki teden, ali so jih pa vkup trobili z rogovi.
V šestem stoletji so začeli zlasti v Carigradu na novo šego zidati. Obliko grobnih cerkev, ki so bile okrogle ali voglate, so prenesli na vélike cerkve. Ker ima začetek v Bizancu, imenujemo jo bizantinsko zidavo. Ta zidava se je ohranila v jutrovih deželah, v zahodnjih niso veliko marali za-njo. Poprečna in srednja ladija ste enako dolgi, kar jim daje podobo gerškega križa; kjer se ladije zadenejo, razpenja se mogočna kuplja tako, da je vsa lepota in važnost samo v sredi; altar, ki je zgoraj v kotu, zgubi svojo poprejšnjo imenitnost. Kuplja, oboki, stebri so bili krasni, zidava sama pa je tako malo napredovala, kakor sploh vsa jutranja umetnost. Posamezne cerkve so bile že v konštantinskih časih v tem duhu sezidane, ali cvetla je se le v šestem stoletji, ko je jel cesar Justinijan zidati. Njegovo najimenitniše in sploh v tej šegi najbolj znamenito delo je cerkev sv. Zofije v Carigradu, ki je sedaj turška mošeja.
Zgodovina pervega cerkvenega zidanja nam tedaj kaže, kako je, bila od kraja vsaka poštena izba in hiša dobra, da so se v nji zbirali pervi kristjani, da so kruh lomili, Boga molili i. t. d.; vidimo potem, kako cerkvi pozneje še hiše niso privošili, da se je morala umakniti pod zemljo; kako je tukaj na tihem rasla in širila se in kako je naposled krepka in mogočna stopila na beli dan. Poprej je bila majhna kapelica pod zemljo, zdaj se dviga ponosno po gričih in holmcih, ter kliče vse narode k sebi; poprej revna iz navadnega kamna, zdaj prekrasna blišči se v zlatu in biserih; poprej pohlevna, tiha, zaničevana, zdaj gospoduje vsemu svetu: od severja do juga, od vzhoda do zahoda glasí se njena čast in slava.
