stal ene stopnjice više ko ladija in njegova meja je bila okrogla ali voglata in strop obokan. Pod tem obokom je stal kamnén oltar nekaj više od kora, večidel nad grobom kakega mučenika. Te podzemeljske kapelice ali kripte so se ohranile še precéj časa. Pod vélikimi oltarji prav starih cerkvá najdeš še zdaj hrame, kjer počivajo kosti svetnikov, n. pr. v Ogleju [1], pri sv. Hemi na Koroškem, kjer ima kripta neki sto stebrov in je jako obširna. Namesto poprejšnjih podzemeljskih kapelic s truplom kacega svetnika, mora zdaj vsak altar imeti vsaj nekaj tacih koščic v majhni škrinjici, sicer se ne smé sv. maša opravljati na njem. Oltar je bil štirivoglata miza, na kteri so stebri deržali streho čez njo. Kedar so službo božjo obhajali, zakrivali so ga. Blizo njega je bil prostor za pevce, da so lože razumevali duhovna; nova je tedaj navada, da kor za pevce stoji pri durih.
Za altarjem pri obokani steni je stal škofovski sedež,[2] poleg njega v polokrogu so bile marmeljnaste klopí za duhovščino. Kar se tiče ozaljšanja tačasnih cerkev, moramo spoznati, da so je krasili neizrečeno lepo. Vse je bilo večidel marmeljnasto ali z umetno vloženimi kamenčki vdelano. Okna so bila zgoraj okroglo izbokana; ravni strop je bil vdelan z razno barvanimi dilicami, podobe po stenah, na loku, na oboku korskem so bile tudi iz zloženih kamenčkov. Umetna pregrinjala in pozlačena ograja so izverševale lepoto teh cerkev. Konec četertega stoletja so napravljali po več altarjev, kajti poprej so imeli le enega; na vélikèm je stal po navadi križ, nad njim sv. Duh v podobi goloba. Sveče in svetilnice so razsvitljevale že zgodaj ladijo in kor.
Ne manjka se tudi posebnega kraja, kjer so se preoblačili duhovni, kjer so hranili cerkvéno orodje in
