proti vzhajajočemu solncu v spomin na raj pervih staršev, ki je bil v jutru. Kakor jeruzalemski tempelj imele so tudi keršanske cerkve tri dele: na večerni ali zahodni strani je bila lopa za nekristjane, potem ladja za spokornike in vernike in naposled kor ali svetišče z oltarjem za duhovne in sveta opravila. Pred durmi je bilo dvorišče, to je prostor, ki so ga obdajali oboki; v sredi je bil vodnjak ali studenec, kjer so se kristjani umivali, predno so stopili čez prag v cerkev. Iz te navade se je potem izcimilo dandanašnje škropljenje z blagoslovljeno vodo. Tu so stali tudi jokajoči, ko so pokoro delali.
Iz dvorišča so peljale tri ali še več vrat v notranjo lopo, kjer so bili tisti, ktere so še podučevali v keršanski veri in spokorniki druge verste, ki so smeli od tega kraja poslušati božjo besedo. Tu so postavljali merliče pred pokopom in navadne molitve za merliče opravljali. Ali je bil ta del pregrajen in ločen od ladije, tega ne vémo; nekteri mislijo, da so posebne duri peljale iz te lope v cerkev. Tu so stali spokorniki tretje verste, namreč klečeči in bolj zgoraj četerte verste stoječi; proti oltarju so bili ostali vérniki. Ladija je bila tako dolga, da so pridigarja slišali tudi pri durih; da je postal prostor veči, zato so ladijo širjo delali in jo delili v več ladij, po navadi v tri, pet, celó v sedem. Srednja ladija je bila najširja in najviša, ostale so bile niže; srednja je imela posebno streho in okna, ki so bila nad stranskimi ladijami. Ladije so ločili stebri in stebrički, ktere so od kraja iz raznih paganskih tempeljnov jemáli, podstrešje je počivalo na njih ali kar ravno ali v obokih. Na evangelski strani so bile, kakor še dan danes, ženske, na epistelski moški, bliže pri altarji so bili imenitniši ljudjé, kakor župan, vradniki, mestni očetje. Na meji med ladijo in korom ali v ladiji ste stali prižnici, na kterih so brali evangeli in liste. Zadnji in najimenitniši del cele cerkve je bil kor, ograja ga je ločila od ladije. Kor je
