duha je Konštantin sezidal veliko cerkev v Rimu in po drugih krajih; pomočnica v tem lepem djanji pa mu je bila pobožna mati Helena. Imenovale so se te cerkve sploh bazilike.
Leta 330. se je preselil Konštantin v Carigrad, kterega je sezidal na razvalinah starega Bizanca; zato se imenuje to mesto Konštantinopel, Konštantinovo mesto ali Carigrad. Vse malikovavske tempeljne je ukazal podreti ali spremeniti v kerščanske cerkve. Na tergih, večih prostorih, pri vodnjakih in cesarskih poslopjih je postavil pobožne spominke, na pr. dobrega pastirja, Daniela v levski jami ali kaj druzega iz svetopisemske zgodovine. Konštantinova bazílika se je tudi v »novem Rimu« kmali vdomačila; perva Zofijina cerkev, bazilike sv. Agatonika itd. so v tem slogu narejene; razun njih imen pa ne vemo nič druzega o njih zidavi.
Razun bazílik so potrebovali pervi kristjani še druzih poslopij za razne obrede cerkvene, tako posebno za kerst, ker so še mnogokrat odraščene kerščevali ter prav pomakali v vodo. Že v katakombah so imeli take kamne; ko so pa začeli veličanske bazílike zidati, delali so tudi posebne hiše za kerstno vodo. Tudi grobne cerkve ali mavzoleje so napravljali, da so v njih pokopavali posebno imenitne ali bogate osebe. Bile so okrogle ali čveterovoglate, pozneje so dobile podobo gerškega križa, v sredi je bila raka, nad njo kuplja.
Perve bazílike so bile zidane kakor rimske sodniške hiše, ktere so tudi bazílike imenovali. Kristjani so je predelali po svojih cerkvenih potrebah. Bazílika v cerkvenem pomenu je podolgast prostor, ki je razdeljen v dva dela; manjši je bil za duhovščino, imenujemo ga kor, drugi veliko veči bil je za ljudstvo, pravimo inu ladja. V poznejših časih je dobila podobo križa. Že tako imenovani apostoljski zakoni velevajo, naj bode cerkev podolgasta in obernjena proti vzhodu tako, da tisti, ki moli, gleda
