potuhnjenim ravnanjem, kdo so kristjani. Ko jih je izvedel, ukaže leta 303, ko je bil ravno v Nikomediji, ondašnji krasni božji tempelj zažgati in razdjati; kmalo za tem pride drugo povelje, vse cerkve pokončati in vse kristjane brez usmiljenja pomoriti; tam v Rimu so štirideset božjih hramov posuli. To preganjanje, najstrašnejše in zadnje izmed vseh desetih, je terpelo deset let in razgrajalo po Laškem, po jutrovih dežalah, po Bavorskem, Avstrijanskem, Nemškem, Francoskem in Španskem; to preganjanje je bila nevihta, ki je oznanovala krasno zarjo. In res, leta 312 se prikaže Konštantinu po poldne na nebu leskeč križ z gorečimi čerkami: »V tem znamenji bodeš zmagal.« Ta križ je prižgal v sercu vélicega cesarja luč prave vere, ta luč je pa tudi cerkev pripeljala izpod zemlje na svitlobo, da je veselo dihala pod milim solncem in cvetela lepše ko poprej. Tristo let skoraj se je skrivala in plazila cerkev po votlinah podzemeljskih, kakor ne bi bila vredna, da jo solnce obseva. Pa kaj? saj ni bilo prostora za-njo gori na zemlji, kjer so se šopirili rimski krivi bogovi in boginje. Cerkev se je morala tedaj poprej vterditi v zemlji, da je potem krepka in mogočna razdrobila lesene ali marmeljnaste bogove nevernikov. Ali se niso Kristusove besede od besede do bésede natanko izpolnile, ko je rekel: »Nebesko kraljestvo je podobno goršičnemu zernu, ktero je človek vzel in na njivo usejal?« Cerkev, ki je nebeško kraljestvo na zemlji, bila je tudi v zemlji, ali izrasla je in postala mogočno drevó, da tice izpod neba prihajajo in gnezdijo na njegovih vejah (Mat. 13, 31. 32.). Cerkev, majhna, borna, skrita v zemlji, v treh sto letih postane mogočna, in objame ves svet. Konštantin je bil tisti srečni mož, ki jo je poklical iz zemlje; od sihmal se je lesketal poprej sovraženi križ mogočno po cerkvah, na hišah, po mestih in selih, po hribih in dolinah, na ladijah, na orožji in zastavah — križ je odslej gospodoval po vsem svetu. V povzdigo keršanskega
