ter tje izdolbene podobe. Oltarja nikjer ne manjka, tudi kerstni kamen še stoji, celó prižnico so našli v Kalikstovi katakombi in v poncijanski je še zdaj studenec, ki je curljal v kerstni kamen. V teh kapelicah je vse mirno in tiho, nič te ne opominja na grozne, strašne rečí; ampak vse ti kaže goreče upanje, ki je navdajalo perve kristjane, poterpežljivo in veselo terpeti za Jezusa, da se gotovo in kmalo sklenejo ž njim. O blago, o nebeško upanje! ti si storilo, da so bili pervi kristjani serčni junaki, da so svet zapuščali in tu v votlinah, kterih nikdar ni obsevalo božje solnce, molili in služili večnemu Bogu, kteremu niso smeli napraviti hiše na njegovem lastnem svetu. Ti nebeško upanje! ti jih nisi prevarilo! Zdaj se veselé v neskončnih nebesih, kjer jim nihče ne more braniti, da molijo in prepevajo na veke!
Tri sto let se je skrivala cerkev po temnih jamah, votlinah, po gozdih in puščavah; le včasih se je prederznila nekoliko pogledati na svitlobo, kedar so mirovali rimski cesarji. Med Valerijanom in Dioklecijanom 260—303 se je mnogo cerkvá vzdignilo, med njimi je bila najkrasnejša cerkev v Nikomediji, ki jo je ukazal razdreti in požgati ljuti Dioklècijan. Da je bilo v tistih časih že mnogo cerkvá po kerščanskem svetu, pričajo povelja raznih cesarjev, ki so ukazali cerkve požigati in razdirati. Kakošne so bile te cerkve, tega ne vemo, ker so več ali manj razrušene; berž ko ne, niso bile veliko drugačne, kakor so jih pozneje zidali. Vzdigovale so se večidel nad grobi mučenikov, tako da so kristjani hodili molit k raki mučenikov in da so v podzemeljskih kapelicah na god mučenika, ki je bil ondi pokopan, praznovali njegov spomin in obhajali službo božjo. To se je dolgo ohranilo. Prekanjeni Dioklecijan je bil od kraja dober kristjanom; kristjani so opravljali najimenitniše službe pri cesarju, veselo so se povsod vzdigovale cerkve, ali Dioklecijan od serca nikoli ni bil mil Kristusovi veri, le spoznati je hotel s tem
