v steni v podolgastih votlínah zversteni, rekel bi, da so predali knjižnice, kjer smert kupiči svoja dela. Sèm ter tjè se odpirajo veče votline, ki so bile zavetje pervim kristjanom, da so tam molili in službo božjo opravljali.
Kako pa so našli kristjani le-te jame in kako so se mogli skrivati grozovitim rimskim cesarjem? Blizo povsod, kjer so sedaj katakombe, tam so že v starih časih neko perst kopali, ki je bila za rimsko zidanje kakor nalašč stvarjena; tudi prodajali so jo po vsem tačas znanem svetu. Sužnji, jetniki in mnogi nesrečni ljudjé so delali in kopali v teh duplinah. Verjetno je, da so bili nekteri med njimi tudi kristjani; pokažejo tedaj dragim kristjanom te jame in votline, da se morejo v nevarnih časih ondi skriti. Veseli so bili kristjani skrivališč; predelajo je po svojih cerkvenih potrebah, sem ter tje še sami kaj izkopljejo in kjer je bil kak veči prostor, popuščali so jim delavci sami tù in tam kak steber, da podpira strop, in tu napravijo kapelice. Namen katakombam je bil trojen: a) kristjani so skrivali ondi trupla mučenikov pa tudi drugih kristjanov, b) tu sem so bežali kristjani ob časih preganjanja in c) obhajali so ondi službo božjo, zató so bile skrite skoz in skoz.
Da so bile katakombe res skrivno pokopališče kerščansko, pričajo nam nakupičena trupla, ki tukaj počivajo in kterih so le malokdaj zasledili rimski preganjavci. Na skrivnem so je tudi pokopavali. Večidel ponoči so je prinesli ali pripeljali k vhodu teh jam; tam so čakali jamarji, ki so merliče zadeli in odnesli v katakombe.
Najimenitniše pokopališče za nas je vatikansko v Rimu, kajti ondi počiva pervak vseh kristjanov, sv. Peter. Ko je sv. Peter pridigal na vatikanski gori, obiskal je berž ko ne tudi ondotno podzemeljsko jamo, kjer so kristjani opravljali službo božjo, in tam altar postavil. Po njegovi smerti [1] so ga
- ↑ Umerl je na križu 29. junija 66, ko je vladaril preganjarec Neron.
