Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/22

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ondi pokopali in nad grobom njegovim, kakor nad gomilo vsacega mučenika, sezidali kapelico.

Blizo omenjene katakombe je bilo pokopališče sv. Kaliksta, ki je bil šestnajsti papež in vladal leta 219—222. Važno je to pokopališče zató, ker so ondi imeli papeži zavetje; tje so hodili se skrivat papeži in njih kardinali v raznih časih preganjanja. Ta jama je bolj prostorna ko druge in ker je blizo apiške ceste, dokaj bolj pripravna, da so brez suma smeli kristjani ven in noter. Tu notri je imel papež kapelico, zraven pa sobico za-se. V kapelici stojí še oltar, v polokrogu so kamnate klopí za duhovščino, luč so dajali dolgi predori, ki so za kakim germom ali pečovjem iztekali na zgornji svet. Da niso zasledili trinogi le-teh lukenj, imeli so stražo, in kaj mislite, kdo so bili le-ti stražarji? — Berači so biti po vnanjem ter so sem ter tje hodili in beračili po cesti in pazili na vhod v ono Kalikstovo jamo. Če je kdo hotel k papežu, poprašati je moral poprej one berače. V djanji sv. Cecilije beremo, da je ta svetnica spreobernila svojega moža Valerijana ter ga poslala k papežu Urbanu, [1] ki je bil tisti čas v cerkvi podzemeljski sv. Kaliksta in mu tako-le naročila: »Pojdi do tretjega kamna pred mestom po cesti, ki se jej pravi apiška; tam bodeš zagledal berače, ki milošnje prosijo od mimogredočih. Zmerom sem skerbela za-nje in tudi vedó mojo skrivnost. Ce jih najdeš, blagoslovi je in reci jim: »»Cecilija pošlje me k vam, da mi pokažete svetega starčeka Urbana, nekaj skrivnega mu imam sporočiti.««

Da so v podzemeljskih votlinah v resnici opravljali pervi kristjani sv. mašo, sv. obhajilo in druge obrede, priča nam pred drugim, to, kar beremo o smerti mučenika Artemija. Po avreljski cesti so necega dne peljali temničarja Artemija, njegovo ženo Kándido in njeno hčer Pavlino k smerti; kar na

  1. Urban I. je bil 17. papež in vladal 223—230.