gori ali v dolini, domá ali na polji. Boga tedaj povsod lahko molimo, vendar nas cerkve in njih posebna oprava kaj živo opominja na Bogá. Tihota in mir, ki ondi vladata, lepi izgledi, ki je delimo in prejemamo, vnemajo nas sosebno k goreči molitvi; verh tega nas uči sv. vera, da je Bog pričujoč v podobi kruha; zató mora biti za-nj spodoben hram, v kterem sprejema naše prošnje, kjer nas tolaži, kjer ga molimo in mu darujemo in druge obredé opravljamo. Ali aposteljnom, ki so Tistega oznanovali, ki je bil Bog in človek, od kraja ni bilo mogoče napravljati posebnih poslopij za cerkvene obrede; pomagali so si tedaj, kakor je kanilo. Vidimo jih tedaj sedaj v kakem poslopji, »kjer so bili stanovitni v molitvi.« (Djanj. apost. 1, 13, 14.), sedaj v kaki dvorani, kakor v Troadi, kjer so se zbrali »kruh lomit« (Dj. ap. 20, 9.) in kjer je neki mladeneč sv. Pavla poslušal, pa zaspal ter s tretjega nadstropja na zemljo padel. Tudi jeruzalemskega tempeljna niso zaničevali (Dj. ap. 21, 26.). V mestih, kjer so imeli judje shodnice, hodili so v shodnice; tako sta šla Pavl in Barnaba v Ikonijo v shodnico (Dj. ap. 14, 1.); v Tesaloniki je šel sv. Pavl »po navadi« v shodnico, Sila ga je spremil (Dj. ap. 17, 2.). Tako se je zgodilo v Korintu (Dj. ap. 18, 4.) in v Efezu (Dj. ap. 18,19.).
Leta 64 začne Neron, rimski cesar, kristjane preganjati. Oni se razkropé torej v daljne kraje, v egiptovske puščave, v gozde, berloge; najbolj čudno pa je, kar se je v glavnem mestu nevere in kerščanstva zgodilo, namreč v Rimu, kjer so kervoločni rimski cesarji divjali proti kristjanom in kjer je imel sv. Peter in njegovi nasledniki nepremakljiv sedež — tam se je umaknila sv. cérkev s papežem vred pod zemljo — v katakombe.
Katakombe, votli in globoki kraji, so neizmerne jame pod rimskim mestom. Sto in sto ravnih in krivih potov se zvija in križa na vse strani. Vsi ti prostori so polni rak ali grobov, ki so na obéh stranéh
