Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/19

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


II.
Cerkve pervih kristjanov.

Vsakemu človeku je prirojeno, da častí kako više bitje. Ne najdemo tedaj na svetu naroda brez Boga, naj si ga že misli v kakem drevesu ali stebru, ali v ognju ali solncu, ali v kaki reki ali v krokodilu kakor Egipčani, ali v kterikoli si bodi leseni, sreberni ali zlati stvari, ki si jo postavi na altar: vsak čuti potrebo, da mora še nekaj višega, mogočnejšega biti nad njim. Da tega Boga prav častí, izbere si kraje, kjer si ga ravno pričujočega misli, ali ki so mu posebno všeči ali posve čeni. Stari Nemci, Slovani in veliko pred njimi Gerki so si izbirali šume in loge, kjer je stal kak srep hrast ali košata lipa, tam so darovali darila, tam so skakali, jedli in pili svojemu bogu, na čast.

Abel je napravljal altar, kjer je ravno pasel svoje ovce; Abraham je na hribu daroval sina; pozneje so zidali Bogu Izraelci prekrasen tempelj, ki mu ni bilo para na vsem svetu; kraljica Saba ga je prišla gledat iz jutrovih dežel in stermela je nad njim. Gerki in Rimljani so postavljali svojim malikom marmeljnaste tempeljne, kterim se še zdaj čudimo in ki so podlaga tudi našim cerkvam; Kinezi imajo svoje pagode, Máhomedanci mošeje. Tudi kristjanom so potrebni taki kraji, kjer morejo brez over moliti svojega Boga. Kristus je sicer rekel, da je Bog duh in ki ga molijo, naj ga molijo v duhu in resnici na