Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/18

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Stari Butek je bil že popred do zadnjega dal, zdaj je bil sam revež gol. Domačijo so prodali. Kar je ostalo, nekaj malega, dali so zapisati malemu Štefanovemu sinu za kedanjo pičlo doto.

Kozma Butek tega ni mogel preživeti. Lahko se namreč pozabi revščina, bogatija se ne more pozabiti, ako človek oboža. »O Kozmek, Kozmek, — tako je Butek na smertni postelji vzdihoval, — o ko bi ti nikdar ne bil našel denarja, ko bi bil ti črednik ostal, nekterega grenkega dné ne bi bil dočakal, vesel bi bil umerl, tvoj sin bi bil pošten in vesel črednik, nikar izgubljena reva na svetu, kakor zdaj. Kje je denar! O ni mi prinesel sreče; popred sem bil srečen, ko sem bil mlad, ko sem bil z malim zadovoljen.« Tako je Butek govoril in umerl. Kmalo za njim je šla tudi Štefetova žena.

Štefe Butek pa se klati še dan današnji po svetu, raztergan, bos, lačen in shujšan kakor bognasvaruj, kakor berač »povsod poznan nikjer doma.« Če ga kdo vidi in se domisli njegovega nekdaj bogatega očeta, mora reči: »Denar ga je nesrečnega storil. Res bi bilo boljše, da bi bil oče ostal črednik.«

S perstom kažejo za njim, nihče mu noče nič dati, ker vedó, da si je sam nakopal uboštvo na glavo, da je nekdaj svila visela od njega, kjer so zdaj stare cunje razobešene. On pa skuša vso to sramoto v žganji utopiti, kedar do njega pride.

* * *

Bogastvo človeka ne stori vselej srečnega, marveč ga velikrat pogrezne v največo nesrečo.

J. J. Zavójšček.