Kam se po takem gospodarstvu pride, to je vsacemu znano. Imelo bi biti prodano pohištvo in vse.
Zdaj mu je pomagal stari oče, ter je založil zadnje, kar je imel, da bi rešil domačijo, ki jo je nekdaj kupil. Stari mož ni mogel viditi, da bi bilo prišlo v tuje roke, kar je on toliko let obdeloval. To se vé, da so zdaj vzeli gospodarstvo mlademu iz rok, ki je pil naprej na upanje, in dali v roko ženi. Ali ta je imela moža, da-si je ni bil vreden, prerada, dala mu je, ali bolje dala si je vzeti, zdaj toliko, zdaj toliko.
Kozma Butek je javkal in tarnal za lepim premoženjem, še bolj pa za sinom. »Kaj sem si na boljem? Zdaj zopet nimam skoraj ničesar, kakor razposajenega sina, ki mi sramoto dela po svetu« — tako je govoril stari.
Prišel je Štefe nekega večera pijan domù. Kadil je tobak. V hišo si ni upal, pozno je že bilo, žene ni mogel poslušati, ki ga je oštevala; torej gre v hlev, kjer je bila živina in se vleže v slamo z gorečo pipo in zaspí kakor hlod. Zbudi ga ogenj, ki ga je pekel po vsem životu, in strahoma vidi, da je slama okoli njega vsa v ognji. Naglo plane s hleva, vpije na pomagaje, ali nihče ga ni slišal, glas je bil slab, ohripel od pijančevanja. Hoče leteti po dvoru k veži, pa pijan kakor je bil, telebne v lužo, kjer se je gnojnica stekala. Predno se izvleče iž nje, bila je že vsa streha v ognji; skedenj se je deržal hleva, torej je bil v ognji, predno so prišli ljudjé vkup. Ali kaj so opravile slabe človeške roke brez priprave!
Vnela se je hiša, pogorelo je vse.
Lepa nekdanja Butkova domačija je bila drugo jutro kup razkopanega, osmojenega podertja.
Smilila se je ljudém mlada žena, nekterim se je smilil tudi stari Kozma Butek, nikomur pa mladi.
Dolžniki pa so že od nekdaj neusmiljeni ljudjé. Tirjali so zdaj, ko so vidili, da bi morda kaj izgubili, bolj kakor vselej. Nihče ni mogel, ni hotel založiti.
