sin, kako se mu med vojaci slabo godí in lepo lepo prosil svojega ljubega očeta, naj ga odkupi od vojaščine in vzame na dom, zakaj vès drugačen človek bode.
Oče je rad verjel vse. Veselja se je skoraj jokal in Boga hvalil. Berž napreže in gre v mesto odkupit sina. Predno je bilo pet tednov, Štefe je bil že domá in je hodil tako, kakor bi bilo vse njegovo.
Minilo je pol leta. Štefe je bil spodobno največ domá, on ni ne pijančeval, ni igral, ni tovaršije iskal. Oče se je neznano veselil, in mislil: lejte saj je vendar vès drugačen, dober gospodar bode iz njega. Stari se je bil že naveličal ubijati se; torej si vzame nekaj, kar je imel v denarjih, drugo pa prepustí sinu.
Sin se oženi in prevzame véliko gospodarstvo. Za pervega je dobro kazalo. Štefe je bil povsodi, kjer je treba gospodarja, prijel tudi sam za kako delo in vse preskerbel. Ali spriden učenec in do služen vojak je malo kedaj priden kmet, pravi prigovor. Pijanec se spreoberne, ko se v jamo zverne! Pokazalo se je vse to kmalo na Štefetu. Jel je popivati domá in po semnjih in kamor je prišel. Vozili so ga okoli od kerčme do kerčme, on pa je plačeval, kolikor je kdo izpiti mogel. Tisti zmerom žejni možjé so ga kmalo izvohali in kakor muh jih je bilo polno okrog njega, da so mu pomagali piti, razsajati in zapravljati.
Zastonj je jokala mlada žena Štefetova in prosila ga, naj bode zopet kakor popred, pameten in naj ne pijančuje. Včasi jej je obljubil, ali drugi dan se je skazalo, da mu ni bilo resnica, kar je z jezikom obetal. Včasi pa je celó gerdo in sirovo ravnal s svojo dobro ženico, ki ga je prav učila in opominjevala.
Gospodarstvo je šlo naglo rakovo pot. Ne da bi bil on imel denar na dolgéh, hodili so še dolžniki njega térjat. Zmiraj globokeje se je zakopal v dolgove.
