To prašanje se mu je vedno vrivalo. Gotovo bi ne bil.« Stari mož si je lasé pulil in Boga prosil. Kaj mu je bilo zdaj do premoženja! Sina je rad imel, bolj ko vse, kakor vsak dobri oče; sina mu mertvi denar ni mogel nadomeščevati, ne v kameniti jami ga ni mogel najti druzega dobrega, ne pri kupčiji ga ni mogel pribarantati. Molil je Butek, da bi se sin spremenil.
Tudi v kupčiji mu ni šlo že vse po volji, kakor popred nekaj let. Ko se je peljal na Hrovaško vina skupovat in je imel veliko denarja pri sebi, prisede mu v nekem klancu rokovnjač na voz, prime ga pri pervi priliki za vrat, nastavi mu oster nož na persi in hoče imeti denar. Kaj je hotel stari Kozma Butek druzega? Mošnjo je dal potepinu, in ta je šel ž njo po božjem svetu, nikdar je ni več Butek vidil. Prazen se je moral verniti domú. To je bila velika rana v njegovo premoženje, ali še je bil premožen.
Ker sam ni znal brati, tudi pisem ni poznal. Izgubilo se mu je več dolžnih pisem, in ko je hotel dolžnike tirjati za denar in jim ni imel kaj zapisanega in zagotovljenega dolga pokazati, tajili so mu, da mu niso ničesa dolžni, eni so celó po krivem prisegali, in Butek ni nič dobil. To ga je peklo bolj, ko prejšnje njegovo siromaštvo, ko je lepo žvižgal in pel sredi črede.
Druzih nesreč je bilo zmerom zadosti. Lep konj, ki je veljal grozno veliko denarja, zlomil si je nogo in Butek je bil ob-enj. Kupil je veliko sto panjev bučel in mislil pri njih pridobiti veliko; ali ravno tisto leto je bila suša, ajda slaba in bučele so mu pomerle in njegov denar je šel v gnoj.
Pa vse to še Butka ni pobilo, saj se mu je od druge straní nekaj druzega obetalo, kar je še najbolj želel. Sin Štefe mu je bil namreč pisal dolgo in lepo pisano in zloženo pismo iz vojakov. Obetal je notri vse gore in vode, poboljšanje, pošteno življenje, pokorščino in vse čednosti, nazadnje pa tožil, kakor izgubljeni
