V' nebeſa pravo pot posnàſh ſkos to dolino ſols; prijatlov tud' sadoſti imáſh v nebeſih in na semlji. Pogléj, kako te vabijo, veſelo k' ſebi klizhejo ſvetniki tam v' nebeſih, deb' hodil tud' sa njimi ti, kakor sa Kriſtuſam oni, po ojſtri ſtesi vézhniga shivlenja. Glej, roke ti podájajo, s' molitvami podpírajo, ker te sa ljubo imajo; ali jih ne boſh poſnémal? — Mladénzh, ne mudi ſe, tvoj dom v' nebeſih je; ne jiſhi ga na semli, sapelivoſti ne jemli, ki jo ponuja tebi ſvét, de bi te pogubil!
Fantizh mlad, shlahen ſin nebeſhke rodovine, o ne saljubi ſe v' posemeljſke drobtine! Semlja je preſlaba ſpolniti shelje tvoje, tam v' nebeſih najdeſh le veſelje ſvoje, koljkor kolj ga ſerze tvojo posnelí; pod ſonzam ſrezhen ni v' reſnizi prav nobeden. Zhe ſvojo ſrezho najti v' poſvetnim premoshenji ſi shelíſh, sa prasnim vetram tekaſh, in po vetri prah kadíſh. Nar vezhi ſrezha na ti semlji je le kratka ſenja — gola ſenza.
Naj le bogatini s' ſvojim blagam ſe bahájo, ne bodi sa bogaſtvo tebi shal; nar boljſhi tvojo je blago, ki ga je tebi ˛Stvarnik dal: sdravo teló, pridne roke, glava dobra, shlahno ſerze, de boſh zhaſno ſrezhen, vezhno isvelizhan. Naj ſi ravno borno tu shiviſh, dobriga pa veliko ſtoríſh, bogat v' nebeſa pojdeſh.
Naj ſe poſvetneshi s' verlim poſlopjam le ſhtimajo, v' katirim sdaj prebivajo, in drage oblazhila kashejo, v' katirih ſe ſvetlijo; tvoj dom neſkonzhno lepſhi je, viſoko tam nad ſonzam,
