kjér bres ſhtevila svesdiz ſveti ſe. Niſo ga zhloveſhke roke sidale; vſiga mogozhen Bog ga je poſtavil, pravizhnim vſim pripravil.
Naj ſe hvalijo otrozi tiga ſveta ſvojga shlahniga ſtanú, ſvoje imenitne ſlushbe; sadovóljn bodi ino lepo ſkerbi, de boſh hlapez sveſt in priden ſvojiga Goſpoda, ki v' nebeſih je. Nekdaj bo tud' tebi zheſt ino vezhna hvala, kedar ſe bo tvoja ſlushba na tim ſveti dokonzhala. Veſelo ſvoje talente Goſpodu vezhnimu poneſeſh, ki jih tebi je isrozhil; pa tudi lepo pridavo, ki ſi njo pridobil, in porezheſh: „Goſpod, pét talentov ſi mi isrozhil, glej! pet drugih ſim pridobil.“ — Oh, kako veſelo boſh saſliſhal Jesuſa prijasen glaſ: „Pridi, dober ino sveſti hlapez! kér ſi bil v' malim svéſt, zhres veliko bodem te poſtavil, pojdi v' veſelje ſvojiga Goſpoda.“ — In vſi isvoleni ſvetniki ino angeli te bojo tam ſprijeli, in s' tebo vezhno hvalo peli neſkonzhnimu Bogu.
Pogléj, preljubi brate moj, to je odlozhik tvoj: v' nebeſa ſrezhno priti po poti zhednoſti, in tam ſe veſeliti v' neſkonzhni vézhnoſti; sa to ſi ſtvarjen na te ſvét, le k' temu ſi poklizan. Ako na ſveti vſe sgubiſh, de le nebeſhke ſtese ne vgreſhiſh; vſe bo ſe tebi tamkaj ſtokrat povernilo, kar tukaj sapuſtiſh. Zhe pa nebeſa samudíſh, vſe sgubíſh.
Preljubi moj, ki ſi ſhe mlad, in bi v' nebeſa priſhel rad, prav lepo proſim te, poſluſhaj ino vbogaj me, kaj ti na pot povem, de boſh prav lehko ino ſrezhno hodil:
