Stran:Slomsek Hrana evangeljskih naukov.djvu/115

XVIII. Druga predpepelnizhna nedélja
ali ˛Sekfagesima.
Od poſluſhanja boshje beſede.

Od ſejávza in ſemena. Luk. 8, 4—15.

Zhlovek, popoten vboshzhek na semlji, kruha potrebuje sa truplo; pa tudi sa duſho mu jo popotnize potreba, dokler hodi is zhaſnoſti v' dolgo vezhnoſt. Pervi shivesh nam is semlje perraſte; sa duhovſko hrano nam je pa Jesuſ sernje is nebeſ prineſel - sernje, ki raſte is semlje ſpet v' ſvete nebeſa nasaj, ino zhloveka po poti is zhaſnoſti v' vezhnoſt redi. To je ſv. ſeme beſede boshje, od kteriga nam v' deneſhnim ſv. evangelji Jesuſ, naſh ljubi uzhenik, tak lepo pripodobo rasloshi. Ljubi kmetje! zhe nobeden, tak ſaj denaſhni ſv. nauk sa vaſ mora prijeti; sakaj, prav po domazhe vam ga Jesuſ raslaga, vaſhe vſakdanje delo vam sa uzhenika dá.

I.

Grosa ljudi je Jesuſa obſulo: veliko je bilo njegovih poſluſhavzov, pa malo sveſtih poſnémavzov njegoviga ſv. nauka. — Kakorſhna je semlja, tako ſternéno (sbito); kakovo ſerze, tako po nauku shivlenje: to jim je hotel prav shivo pokasati v' lepi podobi od ſejávza.

V. 5. ˛Sejávez ſe je podál, ſvojiga dobriga ſemena v' zherno semljo ſjat, de bi obilno dobriga ſadu obrodila. Semlja ſeme prijela, pa ni ga povſod lepo vselenila, kér ni vſa sa to pripravlena bila; Nekoliko semlje je sateptane, vſa njena rodovitnoſt je prezh. Seme, ktéro prejme, le sverhoma obleshi, ktéro ljudjé poteptajo, ino piſane ptize posoblejo, dokler se semlja ne preorje ino prevlezhe: Nekaj semlje na preſuhim leshi, in kamnita peſhanza