nedelo potém ſo is kanzelna Boga sa tozho sahvalili, kakor nar vezhi dobroto. V' boshjih rokah je vſe, ino tem, ki Boga ljubijo, vſe rezhi v' dobro isidejo.
XXXIII.
Hud shold.
Hud shold.
„Kako pa tvoj ozhe is-hajajo, Blashe?“ vpraſhajo goſpod uzhitel. — „Rana lepo zeli, to de vſtati ſhe ne morejo; hudo jih je med rebra pehnil.“ — „Kako ſo pa v' to neſrezho naleteli?“ — Rakov ˛Shteſan je she bojde tretjokrat is sholda vſhel. Kamenſki grajſhini je bilo ojſtro vkasano, ga prijeti, kakor na ſvetlo pride. Na ſejmov dan ga vgledali ino ſhe tiſti vezher ſo ga morli jiti bajtlarji lovit. Saſledili ſo ga, de v' ſeni ſpi. Oſtopijo parno ino berizh s' golo ſablo po leſtvizi gre. Rakova dekla mozhno sakaſhla. — ˛Shteſan is parne ravno pred mojiga ozheta ſkozhi. „Dershi ga!“ savpije berizh — ino ozhe ga pod paſuho primejo „Puſti me, alj ſi mertev!“ ſe ˛Shteſan sadere, ino per prizhi nosh potegne, ter jih sabôde. K ſrezhi jih na hertiſhe sadene, ino nosh po rebrih odleti. Lovzi ga sgrabijo, mu nosh isderejo ino ga svésheio. Rakovzhana ſo prignali, ozheta pa prineſli. Bodlo jih je toljko, de niſo dihati mogli. Doma ſmo ſe ſilo preſtraſhili; sdravnik pa grede is Kamnika pridejo ino naſ potolashijo, de rana ni nevarna. Sdaj pa ozheta ſoſedji plaſhijo, ker ſe je ˛Shteſan sarotil, de mu odiſhli ne bojo. Tudi pravijo, de je she per tobakarjih." — Bog naſ varji takih junakov v' ſoſeſki! rezhejo goſpod uzhitel; oni ſo rasbojniki v' desheli. Boljſhi je belo ſukno noſiti kakor tobak; hozheſh pa biti obrajtan ſoldat, je potreba nemſhine snati! Sopet ſe bomo doneſ dvojiga plemena beſed nauzhili.
