Stran je bila lektorirana
vijo goſpod kaplan na to, kakor zhloveſhki ſtrah, ki ſi ga zhlovek ſam dela; bolesen ino tudi ſmert mu prineſe.
- 1. ˛Shkodlivo je, de péſterne alj druge babe male otroke ſtraſhijo, de jih bo bavbav vsel, zhe tiho ne bojo. Od tega ſe otrozi toljko ſplaſhijo, de tudi odraſheni ſe v' mraki ispod ſtrehe ne upajo. — Neki goſpod in goſpa greſta o puſti v' ſoſeſko vezhérjat. Drushina napravi doma pleſ. Peſterna bi rada ſhla rajat, alj dete pol drugo leto ſtaro nozhe molzhati. Hitro mu ſtraſhilo naredi, na poſtel v' snoshje poſtavi, rekozh: „Ako ſe smesiſh alj pa sajokaſh, te bo bavbav sgrabil.“ Dete plaho vtihne, deklina pa pleſat gre. Goſpej ne da pokoja; hitro dirja domo pogledat ino najde otroka v' poſteli, ki operto ſtraſhilo gleda — od ſtrahu mertvo.
- 2. Nevarno je o Miklavshovim tudi vezhi otroke s' parkelnam ſtraſhit. — Neki kersnar je imel hude ſante, ter jim pogoſto shuga, de bo priſhel parkel po nje. Pred Miklavshovim pride svezher Miklavsh ino ſe dezhkam mozhno grosí, svunaj pa parkel s' shelesjam ropozhe. Sdaj veſ zhern v' jiſpo perkobaza ino nar huj ſanta popade. Jaka ſe svija ino dere; na enkrat pa omolkne in obledí. Mati savpije: „Ispuſti ga!“ Jaka ſe sverne — parkel ſkos vrata potegne. „Jaka! Jaka! ozhe klizhe — ſaj je le naſh hlapez!“ Jaka ſe eno malo odehne, pa po nozhi ſe ga otrozhjak loti — v' enih dneh vmerje. Sa to ſo ſvetli Zeſar to komedjo prepovedali.
- 3. Prasna je vera, de duh nasaj hodi. Med nami ino med rajnimi je velika meja, govori ſveto piſmo. Svelizhani nasaj nozhejo, pogubleni ne morejo; tudi duſhe is viz ne, bres boshjiga pripuſhenja. Pomnim is ſvojih mladih dni ſtraſhen jok, ki ſo ga ſhterkovzi delali, rekozh, de ſe hodi otrok nasaj jokat, ki ga je ozhe shiviga pokopal. Neki ſpodjanz to nesnano tulenje zhuje,
