gorjánz v' ſredi bukev ſedel, glavo imel terdno ovesano, ko ſo ga priſhli sa ſmert previdit. „Kaj delaſh?“ ga vpraſhajo. Ravno bukve preberam, jim odgovori, po katérih bi loshej vmerl; ino glava mi je toljko polna, de ſe mi hozhe rasſuti. Kaj mu je neki bilo? — Na pameti je bil bolen. Kar ſe pa zhlovek v' mladoſti dobriga svuzhi, ga glava ne boli, tudi vaſ ne, zhe ſte ſe ravno pretekel teden od ſarnih poglávk uzhili.
Ne bilo bi pa zhedno, naj bi ljudje, zelo goli hodili; obleka ſnashi zhloveka — poglavne beſede pa priloshnize olepſhajo, ki jih priloshimo, de ſe vé, kako je rezh lepa alj gerda; p: Der gute Jünglich dober mladenzh, das böſe Wieb hudobna baba.
Priloshnize po mérah.
Ni vſako oblazhilo enako lepo, ne gerdo; tudi priloshne beſede trojno méro imajo. Perva je ravna bres vſe pomére; p: der brave Sohn priden ſin. Pové priloshna beſeda, de je ena rezh boljſhi — drajſhi od druge, moraſh priloshnizo v drugo viſhi mero poſtaviti, ino ji dodeni er; p: ſuß ſladek, ſüßer ſladkej. Ako pa povemo, de je kaj zhres vſe nar boljſhi, nar vezhi i. t. d., poſtavimo priloshno beſedo v' tretjo poméro, ter ji damo na konzi ſte; p: ſchön lep, ſchöner lepſhi, ſchönſte nar lepſhi. Priloshnize eniga sloga premené v' drugi ino tretji poméri a v' ä — ino u v' ü; p: alt ſtar, älter ſtarej, älteſte nar ſterej. Jung mlad, jünger mlaj, jüngſte nar mlaj. Nektére priloshnize imajo poſebno poméro; p: gut dober, beſſer bolji, am beſten nar bolji. Viel veliko, mehr vezh, am meiſten nar vezh i. t. d.
Priloshniz padanje.
Priloshne beſede ſe poglavk dershijo ino tudi s' njimi padajo. V' zhaſi imajo kasavke, v' zhaſi ſo tudi bres njih.
