blagoslov (zegen) pa od hiše izpodi. Oh otroei, ne poza bite tijja!
5. Stcrta zapoved bozja veli: Spoštuj očeta in mater, de boš dolgo živin ti bo dobro na zemli." Lehko vidimo, de se dobrim olrokam že na Hm sveli dobro godi. Kako pa Bog nehvalezne otroke tepe do kercave kosti, nam priča toljko nesrečnih ljudi. ,,Krokarji naj mu, kdor svojiga očeta sra moti, ino svojo mater zaničuje, oko izpod čela izkljujejo, j no orlovi mladiči naj ga požro." Prip. 26, 24. Haj bo še le z jezikom, ki starišam beseduje — kaj še le z roko, ki očeta alj mater vdari? Toljki greh je, de ga vsak spoved nik odvezati oblasti nimajo. Bog je po Mojzesu zapovedal: „Kdor ima puntarskiga, terdovratniga sina, kteri očetnimu alj maternimu povelju pokoren ni, naj ga primejo ino pel- jajo pred mestne starašine, rekoč: Le ta naš sinje terdo- vraten in naše opominvanje zaničuje. Tedaj naj ga mestno ljudstvo z kamnjam potuje, . de vmerje, de se ves Izrael boji, ki to sliši. V. Mojz. 21, 18 — 21. Taka pravica je v starim zakoni bila; če se pa ravno per nas hudobnim otro ka m kaj takiga ne zgodi, božji ojstri pravici odšli ne bojo. Ošaben Lenče je menil, de kaj takiga njega ne dojde; pa le po malim; še nismo per kraji. .
0. Od te dobe, kar so stariši od mize, je sreča hram ChisoJ nehvaležniga sina zapustila. Skerbna gospodinja se noč ino dan vbija , pa vse zabstonj. Ce Bog sreče ne da, si nje tudi človek dati ne more. Nehvaležnost sina je srečo zamorila, vse je po rakovo šlo; Lenče pa le terdovraten ostane. — Kaj rečete vi od taciga človeka ? — Le glejte de sami sebe ne obsodite. Koljko je med nami otrok, ki malo kaj boljši delajo, kakor Lenče. Koljko jih je pa tudi že roka božje pravice zadela! Enim je toča pobila, drugim bolezn živino pobrala, eniga na smertno postel položila, drugim heraško palico v roke podala, i. t. d. — Vi sini vidite, kako se razujzdanim nehvaležuikam godi, kteri svojih starišev vbogali niso; — ve hčere z svojmi očmi gledate, kamo pri dejo, ktire očeta ino mater ne slušajo ino se z malopridnim moštvam vlačijo; — alj se kaj varjete starišev svojih žalo- stiti? Tudi nesrečniga Lenčeta ni šiba božja hitro zmodrila; le huji in huji se mu jo godilo. > i
7. Ni imel živeža, ne oblačila, dolgov pa več ko je gle- štal. Ena nesreča je drugi po potah šla; poslednič mu
