ritne ino mu rokico prelomi. Oče ravno iz strela pukšo na rami prinese. Vgledati kaj se godi, ga strašna jeza popade, pukšo napne ino v jezdica pomeri; hitro pa zopet odstavi, rekoč: „Bog naj mu plača!" Po tem otroka pobere in k domu nese. Poglejte lepo zmago! — Gospodič, kteri seje že smerti tresel za očetam hiti, za odpušanje prosi, in za otroka skerbi, de ozdravi, ga v šolo da in mu pomaga, de je ime niten, srečen gospod. — Glejte premage lepo plačilo! Ce nas pa jeza le pregori, hitro jo potolažimo, Boga za odpu šanje poprosimo, ino krivico radi popravimo prej ko mo goče. Nove rane lehko zacelijo, zastarane težko alj pa nikolj. Jeza rani serce „pohleven človek je pa serca zdravitel " Sv. Ambrož.
III.
Preljubi! poglejte še enkrat gerdo, slepo jezo serditih Judov, kako nedolžniga Štefana z kamnjam pobijajo; poslu šajte pa tudi ljubeznivo pohlevšino svetiga Štefana, kako lepo za svoje vbijavce moli. Komu hočete biti podobni? — Oh vadite se, kakor sv. Štefan, pohlevniga Jezusa posnemati; zakaj: Zveličani so krotki; oni bojo tukaj zemljo posedli, nebeško kralestvo pa tam. Amen.
Od svetih zakramentov.
Branje iz Usta sv. Pavla do Galačanov. 4, 1—7.
■IPerva treča človeku, ko se na svet porodi, so ljubi stariši. Skerben oče, dobra mali sta otroku, kar sta sonce ino zemlja ljudem. Oh otroci! vam povem, de vse premalo spoznate, kaj imate, dokler še oče in mati živita. Spoznali še le bote, kedar jih med vami ne bo. — Pa še veča je naša sreča, kristjani, ki imamo Očeta vsigamogočniga, neskoncno dobriga v nebesih, kteriga nam smert ne vzeme— neskončno vsmilenga Boga, ki nas je po Jezusi, svojim pervorojenim Apost. Hrana. I. Del. 4
