poterpežliv človek, kakor hraber (mocen), ino kdor sam sebe premoga, je veči, kakor on kj mesta vžuga." Sirah. 1, 28.
2. Hocemo pohlevni biti ino imeti pohlevne ljudi, le s lepmi besedami vkazujmo; ino če kregamo rezno, vender ne jezno, „PohIevna beseda sovražnike vkroča." Sirah. 6, 5. Kar je preojstro, se rado okerhta. Ako svarimo, Ijubeenivo nagovorimo. Resnica je vecidel grenko zdravilo: ako nje z Ijubeznjo ne posladimo, se bo clovek nje branil. Sv. Fran- ciško Zalezjan je pozno v noc bral ino pisal; Nekdo njego vih poslov pride ves pjan Is domu, in toljko terka ino ro- poce, de mu sam gospod odpirat gre. Hlapec je bil toljko pjan, de se ni svojga škofa spoznal, kteri ga v svojo lastno poslelo sj)i*avi spat, naj bi drugih ne dramil. Kedar se iz- budi, ino se v posteli svojga gospoda vidi, pa pomisli, kako se je vse to zgodilo, pred svojga .škofa poklekne, ino vse žive dni se ne vpjani več. V eno žlico medu (sterdi) se več muh polovi, kakor v sto sodov jesiha. Sv. Franc. Zalez.
3. Ako se nam krivica godi, premagujmo svojo jezo; že- reče voglje bomo razžalnikam na glavo sipali, če voljno poterpimo- hujši jih bo nam storjena krivica bolela ko nas, ako še nimajo kamnitiga serca. — Častiti misjonar Fernan- dec, imeniten fovarš svetiga Franciška Ks. je svoje dni v mesti Amanguhi nevernim Indjanam pridgval. Neki robat clovek se mu približa kakor bi mu kaj povedati imel — pa mu 1« v lice plune. Ves mirn si misjonar pohlevno lice z haderco obriše, besedice ne rece ino lepo dalej uci. Vsi se toljki pohlevnosti čudijo. Imeniten ino učen mož tistiga mesta pa sam per sebi p ravi: „Nauk, kteri ljudi take pohlevnosti uci, mora biti božji nauk iz nebes/' Hitro po pridgi keršansko vero spozna, se da kerstiti ino veliko drugih za njim." Blagor krotkim, zakaj oni bojo zemljo posedli. Mat. 5, 4.
4. Kedar nas jeza premaguje ino nas hoče v hudo potisnili poklicmo Boga na pomoč, kakor sv. Peter rekoč: ,,Gospod, pomagaj, de se ne pogubimo: daj nam pomoč, de poterpimo." Ne delajte si sami pravice, preljubi, ampak serd Bogu pre pustite opominja sv. Pavl. Zakaj pisano je: Meni gre maštvanje, jaz bom povernil; reče Gospod. —r Ne daj se hudimu premagati, ampak premagaj hudo z dobrim." Rim. 12, 19 — 21. — Pred enmi letami je bogatina sin v neko ves divjiga konja tako naglo prijahal, de mu ni moglo tri let« staro dete vbežati. Gospodič otroka pojeadi, konj ga.
