221
leta pa sest mescov ni bilo deža. Bog je Eliju vkazal, naj s« skrije v pušavo za potok Karit; krokarji mu bojo zjutraj ino na večer kruha pa mesa v živež nosili, studenčnico bo pa pil. Zgodilo se je po božjim povelji. Črez veliko dni pa tudi rekavsehne; Elija nima kaj piti. Bog mu reče preseliti se v mesto Sareplo na Sidonsko; tam go bo vdova redila. — Poprosi vdovo za kruha; alj ona Eliju milo potoži, de nima vec ko pešico moke v predeli, pa troho olja u verči. „To bova povžila jaz in moj sin, je djala, prej de vmerjeva." Elija njo potolaži rekoč: „Ne boj se; meni nar prej hlebec speči, ino moke v predeli ne bo zmanjkalo, tudi olja u verči ne, dokler bo spet Bog deža dal, kakor je govoril." Vse se tako zgodi. Povsod je bila strasna lakota; v hiši kjer je boži mož prebival, je bilo vsiga dovolj.
2. Pol šterto leto je že suša deželo terla; ni bilo živeža ne pijače, ne za ljudi, ne za živino. Elija gre na božjo po velje , ter hudobniga kralja, ljudstvo ino lažnive preroke na goro Karmel spravi, rekoč: „Kako dolgo se bote še motili, de neveste komu bi služili, ali pravimu Bogu alj lažnivimu maliku Balu? Perpeljajte mi dva vola, ju bomo darovali. Balovi služavniki si izvolite svojga za Bala, jaz pa svojga pravimu Bogu. Naredite germado, razsekajte vola na njo; pa ognja ne blizo, ampak kličite vi svoje bogove, jaz pa svojga Boga. Katiri ogenj pošle, on je naš pravi Bog." Vso ljudstvo odgovori: Prav je tako! Balovi preroki kličejo od jutra do poldne; pa ni bilo sluha ne duha Baloviga. — Zdaj Elija derva položi, vola razseka, reče trikrat derva z vodo politi, de je krog altarja voda stala. Na to Elija v sred ljud stva stopi, moli, ino glej! ogenj iz nebes šine, povžije da rilo ino tudi vodo poliže. Ljudstvo, to čudo viditi, popada na svoj obraz ino vpije: „Gospod jc Bog, Gospod je Bog!" — Elija gre verh gore ino moli, in prosi za deža. JHajhina meglica se prikaže- Elija reče kralju Ahabu: „Naprezi svoj voz, ino hitro se k domu peli, de te dež ne vlovi." Nebo se obleče, dež zemljo napaja, kakor poprej. III. Kralj. 17,18. „Tal<o je Elija molil, pravi sv. Jakob, ino nebo je dalo deža, ino zemlja je rodila svoj sad." Poglejte molitvo našo mo gočno prijatelco! Bog! de bi tudi mi pravični ino vredni bili kakor Elija vslišani biti!
