219
nebesa zalujejo, pekel raduje, se nebesa zapirajo, pekel odpira.
2 Kletev blizniga pohujša. Stariši, ki kolnejo, otroke kleti ucijo. Le en preklinjavni hlapec per hiši, alj pa sosed u vesi, hitro bo vsa mladina po vesi klela. Nicesar se clovek tako lehko ne nauci kakor kletve; ino če ravno v p tuj i m je ziki kaj druziga ne zna, po magjarsko alj nemško kleti le ve. Gorjej svetu zavolj pohujšanja! Ne terpite gospodarji, de bi družina v prico otrok klela, delavce posvarite ino otroke postrahujte, kedar zakolnejo. — Pošten kmet je imel jezič- niga hlapca, ki je za vsako malo reč strašno klel. Ga posva riti je bilo zastonj. Martin! tak je bilo hlapcu ime, ako celih osem dni ne zakolneš, bo ta lepa bela križovača tvoja," reče gospodar ino mu lep dnar pokaže. „Ze velja!'* Martin pravi ino svojo obljubo derži. Družina ga jezi, mu naganja ino si vse prizadene Martina ob križovaco pripraviti. Martin pa celih osem dni ne zakolne in križovaco dobi. Gospodar mu lep dnar poda ino pravi: „Za križevaco si se kletve ovarval ino nisi zaklel; drugač pa misliš, de moraš kleti? Kaj je za dušo tebi manj mar, ko za minliv dnar?*'—Kdor kolne, svojo dušo zakolne. V hiši, u vesi alj v kakim kraji, kjer se veliko kletve čuje, ne bo prida; nesreča se rada pripeti.
3. Kletev škodje duši ino trupli. „Kedar hudobnež hudiča kolne, svojo lastno dušo zakolne, Sir. 21, 30; hitro tudi brez božje milosti vmerje. Le pogubleni v pekli kolnejo; ino kdor se kletve ne odvadi; pojde v tovaršijo prekletih. Pa tudi časno Rog kletvo očitno štrafa. V neki vesi na Nemškim, v Bam- berski škofiji je mlad, čerstev kmet toljko za vsako reč klel, de mu je gerdih besed pomankalo še gerši zavezovati. V nar boljih letah mu je rak jezik jesti začel; jezik mu je per zdravim životi odgnil. Besedo mu je vzelo, ni mogel govo riti ne jesti. V dveh strašnih letah je sromak vmerl, ves vjokan ino spokorjen. Potreba se je kletve varvati, ona nam pekel odpira; vse hudo iz pekla izvira.
III. .
Dva kluča, o kristjani, imamo, molitvo do nebes, kle tev do pekla Vadimo se perviga, varjimo se drujiga; ka mor si odpremo, totaj pojdemo. Naj se povzdignejo v pobožni
