2. Druga tomršiea naša ima morskiga macka (šidro alj lenger) v rokah, kije znaminje stanovitnosti; ino njej je ime keršansko upanje, de se terdno zanesemo na vse, kar nam je Bog obljubil za časno srečo ino za večno zveličanje. Re dar na morji hudi viharji barko gonijo, mornarji na tolsto verv privezaniga železniga mačka na dnu veržejo, de se za skalo prime, ino barko obderži Tudi nas hudi viharji kri- žev ino težav, zapelivosti ino skusnjav po morji tiga sveta gonijo, ino nam velike nevaršine pripravljajo. Koga se hočmo v velikih bridkostih prijeti? Koga deržati, de ne onemagamo ino ne obupamo? Eni se zanašajo na svoje premoženje, drugi na svojo zastopnost, tretje na prijatele svoje. Alj u vsih teh rečeh prave stanovitnosti, stalniga miru ni. „Naše serce je nepokojno, dokler v tebi, o Bog, ne počiva." Sv. Avguštin. „V tebe, o Gospod, sim zaupal, ino ne bom v sramoti ve komaj." Psalm. 70, 1. Terdno zaupanje v Boga je v težavah ateber naše stanovitnosti, de se ga terdno deržimo.
Kako nekeršansko je torej zdihvanje toljko ljudi, kedar kaka vjima alj slaba letna pride, alj toča pobije, alj korun gnije, de tožujpjo ino ternajo, kakor bi bil dober, vsmilen ino vsigamogočen Bog vmerl, kteri že nad šest tavžent let ves svet hrani ino človeški rod živi. — Svoje dni je neki moz zlo obožal, in jel ves klavern hoditi, tako de se je njegova sena za-nj bala. Prizadeva si moža oveseliti, pa vse zapstonj. Neko jutro vsa žalostna vstane, ne govori ino pobitiga serca hodi. Mož njo vpraša, kaj bi ji bilo? Ona pa le molči. Se huj v njo sili, naj mu pove. „Oh, je djala, senjalo se mi je, de je naš ljubi Bog vmerl, ino božji Angelci so ga pokopali." Moža, ki seže dolgo ni nasmejal, na to vender smeh po sili, ter pravi: „Oj ti bedača! Kako bi pa Bog vmerl; ali ne veš, de je večen, ki je vselej bil in vselej bo ? Ali verješ ti to?*' ga žena popraša. „Kako bi pa ne verval?" odgovori mož. „Ako pa veVješ v Boga, zakaj pa tudi va-nj ne zaupaš, ki svojim gotovo pomaga." Te besede modre žene so moža ozdravile. Jel je priden ino skerben biti, ino Bog mu je pomagal.
Slabi kristjani so, ki se vtolažiti ne dajo, kedar jim smert koga pobere, alj nesreča premoženje vzeme, kakor bi jim pomagati ne bilo več. Kedar je nar veči sila, tam je roka
- >ožja mila ino nar bližcj človeku pomagat, ki v Boga terdno
zaupa. — Ko je sv. kralj Benčcsl vojsko zgubil ino ga
