104
III.
Prek velike vode na Laškim je dolg most stal, sred mosta pa zidan hram (hišica), v katerim je mostnar z zeno ino otroemi prebival, pa mostnino (muto) poberal. Po terdi zimi začne vreme juzno biti; sneg po gorah kopni, povodne vsta jajo, ino po vodah se led vali. Po noči voda naraste, ino ko zjutraj mostnar vstane, z svojmi obežati več ne more. Od vsaciga kraja mostnice pobera, most se kosama u vodo po- 1 dera, mostnar pa klice ljudi v pomoc, kteri po vsakim kraji po bregi stermijo, rekoc: Bog mu pomagaj; cloveku nja rešiti ne bo mogoc. — Prijaha na konju bogat gospod, in strašno silo zagleda, povzdigne mošno ino svoj glas rekoc: Kdor reši otroke, ženo ino moža dve sto cekinov od mene ima. Vse tiho posluša; alj lepo plačilo zaslužit si nihče ne upa.
Zdaj pride popotnik ko kmetič oblečen, vidi in sliši to strašno nevarnost, položi hitro palico na stran, prime za veslo in v čolnič skoči, ter z močno roko do mostnarjove hišce vesla. Čolnič premajhen vsih ne odnese; za to se še dvakrat do mosta poverne; ino ko tretič na suho privesla, se hišica z mostam u valove zverne.
,,Prejmi plačilo, moj čverst korenjak; saj si zaslužil, kar sim ti obljubil" — reče gospod in mu mošno ponuja. ,,Bog me ovarji plačila ža to vzeti; živlenja za vse vaše zlate ne dam. Hočete vbogimu dobro storiti, dajte mostnarju, ki je ravno ob vse." To kmetič gospodu odgovori; prime za pa lico — ino ga videti več ni. — Poglejte, to prava ljubezn stori. Pojdite tudi vi, ino v sili ravno tak storite. Amen.
^%
m mva mm m ». mm immml
Od dobriga namena.
Branje iz lista sv. Pavla na Kološane. 3, 12 — 17.
^O^elik razločik je med pohlevnim dežam, ki zjutraj zgo daj alj pa zvečer suho polje pomoči ino zemljo rodovito
